Sposobnost kontemplacije

Kontemplacija pomeni, da nas pritegne nekaj, kar je zunaj nas samih in se v to poglobimo, zamaknemo. Ko gledamo sončni zahod, poslušamo simfonijo, nas obda njena lepota in skrivnostnost. Otroka zelo prevzamejo preproste vsakodnevne stvari: kako počiva metuljček na cvetu, kako drsijo kapljice… Vse to so za otroka skrivnosti, ob katerih se ustavijo, jih pogledajo ter ob njih počivajo v čudenju in globokem spoštovanju.

Vse drugo »izključijo« in vstopijo v to novo izkušnjo. Gre za več kot samo razum, vpleteno je celotno telo. Kontemplacija preoblikuje otroka. Ko otrok stopi v zbranost in kontemplacijo, postane tih, vesel in miren.

Sposobnost za tišino

Naša zahodna kultura ne vzgaja in ne uči za tišino. Otroci se tišine zelo veselijo in so sposobni biti v zbranosti dlje časa.

Sposobnost veselja

V otrocih se porodi pristno veselje, kadar se jih dotakne Božja Beseda ali se čutijo notranje izpolnjene ali notranje dojamejo globok pomen določene geste ali se preprosto čutijo ljubljene. Svoje veselje izražajo s celotnim bitjem: pojejo, plešejo, se smejijo ali ostajajo v radostni tišini.

Verska izkušnja je za otroka zelo bistvena – spremljata jo veselje in globoka sposobnost za molitev. Kar  potrebuje otrok od nas je, da poimenujemo ta odnos, ljubezen in veselje. Prva značilnost skrivnostnega znanja o Bogu je veselje.

V svojih dolgoletnih izkušnjah s katehetskim delom z otroki sta Gianna in Sofia opazili, da imajo otroci zelo skrivnostno znanje o Bogu. Ko se odrasli spominjajo otroštva, se nekateri spomnijo, da so poznali Boga še preden jim je kdo kaj o Njem povedal. V otrocih je zavedanje Boga najverjetneje prirojeno, prisotno ob rojstvu ali še prej. Odnos med Bogom in bitji, ki jih je ustvaril je velika skrivnost.

Pred katehisti je velika naloga: otrokom posredujemo najgloblje skrivnosti krščanske vere: skrivnost o Božjem ljubečem odnosu do svojega stvarstva in skrivnost življenja. V zgodnjem otroštvu, v starosti od 3. do 6. let so otroci sposobni zaobjeti bistvene resnice. Potrgati moramo okrasje, ki smo ga oblepili in priti do srca stvari. Otroci ne želijo dolgih razlag. Želijo, da gremo takoj k bistvu, v središče. To daje otrokom zdrave temelje za vse, kar bodo gradili kasneje.

Otrokove verske izkušnje so v temelju izkušnje ljubezni. Otroci imajo v sebi že obilje ljubezni. Zato jih pritegnejo stvari, ki to ljubezen dopolnjujejo. Otroci v predšolskem obdobju čutijo Boga kot tistega, ki jih ima rad, ki je ljubezen. Zato pri verski vzgoji predšolskih otrok izpostavljamo ta vidik odnosa med Bogom in človekom.

Verske značilnosti, ki jih najdemo v otroku, nas vabijo k skrbnemu opazovanju, polnemu spoštovanja. Razlikovati moramo med tem, kaj so naše želje, želje odraslih in kaj potrebuje otrok.

Moramo jih poslušati in slišati, kaj nam pravijo. Posebej moramo biti pozorni na njihova umetniška dela. To je način, kako lahko sami sebe razkrijejo in ubesedijo, kar mislijo in razumejo. Zelo počasi nam pokažejo same sebe. Če jih bomo natančno opazovali in poslušali, nam bodo kot Božji otroci pokazali svojo pravo naravo. V knjigi »The Religious Potential of the Child« bomo našli veliko primerov teh pozornih opazovanj, iz katerih je zrasla Kateheza Dobrega Pastirja.

Otroci sami nas bodo vodili k bistvu v svoji preprostosti, veselju in vnemi do Boga, kasneje po 6. letu starosti pa v njihovem zanimanju za moralna in socialna načela. Ti otroci nam lahko kažejo pot k Bogu. Biti moramo pozorni, preprosto z njimi živeti in z njimi slaviti, praznovati življenje.

Sofia Cavaletti povzema globoko izkušnjo kateheze z otroki z naslednjimi besedami:
»Globoko se zahvaljujmo Bogu, ki nas je želel postaviti v službo njegovega sveta s pomočjo otroka, in ki nas je vodil k bolj bistvenemu dojemanju stvarstva z otrokom.”

 

Več o Katehezi si lahko preberete tudi v knjigah, ki so prevedene v slovenščino:

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Share on LinkedIn