Naslovna slika

POSREDOVANJE VREDNOT PREDŠOLSKIM OTROKOM

Posredovanje vrednot predšolskim otrokom je ena najpomembnejših dejavnosti vsake vzgoje. Naše online usposabljanje temelji na priročniku Vrednote za predšolske otroke, oboje pa je bilo izvedeno v okviru projekta Erasmus+: Etične vrednote za predšolske otroke. Online usposabljanje predstavlja konkretne primere dejavnosti, s katerimi lahko pri otrocih med prvim in šestim letom starosti razvijamo vrednote kot so odgovornost, spoštovanje, razumevanje kaj je prav in kaj narobe, samozavest, vljudnost, pomoč drugim, sodelovanje, prijateljstvo, domišljijo, poštenost, ljubezen, hvaležnost itd. Video predstavitev in priročnik lahko vzgojiteljem in staršem pomagata, da uvedejo otroka v navade, na katere se bo lahko opiral vse življenje.

V video usposabljanju predstavljamo primere moralne vzgoje, ki jih izvajamo v vrtcih Mala akademija in Angelin vrtec, Ljubljana, Slovenija ter Gülten ve ömer ünlükahraman anaokulu, Kilis, Turčija. Vse predstavitve najdete na tej povezavi: http://vrtec.leila.si/erasmus/

V Angelinem vrtcu smo pripravili naslednje dejavnosti razvrščene v štiri kategorije (enako kot so razvrščene v priročniku):

  1. Odnos do sebe:
  • Pesmice
  • Igra tišine
  • Črta (gibanje na črti in ples)
  • Čutna pot
  1. Odnos do drugih
  • Strežba malice
  • Priprava mize
  • Strežba kosila
  • Umiritev pred kosilom s pesmijo
  • Čiščenje po kosilu
  • Vljudnostni izrazi
  1. Odnos do stvari
  • Nošenje stola ali mize
  1. Odnos do okolja
  • Priprava šopkov
  • Zalivanje rož
  • Urejanje lončnic
  • Sajenje rastlin

Na koncu je posnetek celotnega dneva otroka v vrtcu, ki prikazuje, kako se vključuje etiko v vsakdanje življenje: jutranji pozdrav, priprava zajtrka, lepo vedenje pri mizi, pospravljanje mize, mirno sožitje z drugimi otroci, nudenje pomoči drugim otrokom, skrb za okolje, za živali in drugo. Te vrednote in drže vzgojitelji ali starši vsakodnevno prenašajo na otroke s svojim zgledom in načinom obnašanja ter odnosa do otroka, sočloveka in okolja.

S pomočjo dejavnosti je mogoče razviti naslednje veščine:

  • seznanitev s številnimi vsakdanjimi priložnostmi, v katerih lahko starši in vzgojitelji otroke uvajajo v moralno vzgojo
  • uporaba predstavljenih dejavnosti v vsakdanjem delu in življenju v vrtcu in doma
  • način komuniciranja in sodelovanja z otroci
  • priprava potrebnih materialov za seznanjanje otrok z etičnimi dejavnostmi
  • vključitev moralne vzgoje v vsakdanje življenje.

To video izobraževanje je namenjeno predvsem staršem in vzgojiteljem, največ koristi pa bodo od tega imeli predšolski otroci. Upamo tudi, da bodo projekt pregledali tudi oblikovalci predšolske politike in vključili določene ugotovitve v kurikulum za vrtce.

Moralna vzgoja otrok se nam zdi po eni strani nujna, po drugi pa tudi težka, zato se pri tem izobraževanju nismo odločili za podeljevanje certifikata. Nekateri starši in vzgojitelji bodo uvedli v vzgojo otrok samo nekaj dejavnosti (a že s tem bodo veliko naredili za vzgojo svojih otrok). Drugi pa morda vse to že izvajajo in nam bodo še sami poslali svoje prispevke, s katerimi bomo dopolnili tako priročnik kot online izobraževanje. Želimo si, da bi bilo takšnih prispevkov čim več in da bi z njimi obogatili naš projekt.

 

1. ODNOS DO SEBE

IGRA TIŠINE

Maria Montessori je naletela na moč tišine nekega dne, ko je pred vrati šole srečala mamico z dojenčkom, ki je spal v maminem naročju. Prosila je, ali ga lahko poprime in odnese v učilnico. Tišina tega malega bitja se jo je še posebno dotaknila. To svoje občutje je hotela deliti z učenci. Spodbudila jih je naj tudi sami poskušajo biti tako tihi kot ta mali dojenček, ali znajo tako neslišno dihati? Otroci so bili čisto pri miru in tiho ter jo opazovali. V sobi so slišali celo tiktakanje ure, ki ga drugače ni bilo zaznati.  Bil je trenutek nenavadne tišine. Porodila se ji je ideja, da bi tako tišino poskušali poustvarjati vsak dan. Opazila je, da so vsakokrat, ko so otroci izkusili takšno tišino, bili duhovno okrepljeni.

Zakaj igra tišine?

Neprestan hrup lahko povzroča razdražljivost, nezadovoljstvo, zmedo, celo nespečnost. Vsi pa potrebujemo mir, počitek … Maria Montessori pravi, da višja raven zavedanja in občutljivost na hrup pomaga k bolj subtilnemu zaznavanju sveta. Z igro tišine je otrok pozoren na hrup okrog sebe, na hrup, ki ga naredi sam in tudi na hrup v njem.
Tišina, ki se jo igramo zahteva samokontrolo; kontrolo rok, nog, ust, misli … Kontrola pa gradi občutek samozavesti in neodvisnosti. Tišina spodbuja zbranost in samodisciplino. Da smo lahko čisto tiho in pri miru, je poleg samokontrole potrebna močna volja, zavedanje samega sebe in tudi dobra koordinacija gibov. Igra tišine je pomemben gradnik skupnosti.

Kako se igramo igro tišine?

Na igro tišine je potrebna priprava. Najprej otroke pokličemo v krog ali se posedemo, nato jih z mirnim, tihim glasom vodimo, da se počasi umirijo, da nadzorujejo svoje telo in so čisto tiho. Nato sledi čas tišine. Med časom ko poteka igra tišine, lahko kaj pokažemo, zaigramo, kaj podamo naokrog, jih pobožamo, poslušamo zvoke … Bolj kot smo kreativni, raje se bodo otroci igrali igro tišine.

Ko začutimo ali opazimo, da imajo igre dovolj, z globokim osvežilnim vdihom in nasmehom naznanimo konec igre. Na koncu jih kličemo enega za drugim, da lahko odidejo …

Tišino dosežemo postopoma, s ponavljanjem vaj. S tišino dosežemo popolno umirjenost telesa in prisluhnemo notranji tišini, ki se izrazi navzven in postopoma ustvari ozračje tišine. Zavedati se moramo, da ta tišina ne služi nam kot učiteljem ali staršem, ampak otroku.

Maria Montessori pravi, da jim ta zmaga nad samim seboj naredi veliko veselja, zagotovo pa še več, če so v tej tišini slišali nekaj novega ali posebnega.

ČRTA (GIBANJE NA ČRTI IN PLES)

Maria Montessori je opazila, da otroci zelo radi hodijo po robovih pločnika ali nizkih zidovih. V ta namen na tleh nalepimo črto v obliki elipse, ki naj ne bo preozka. Otroci se ob petju, glasbi ali ritmu gibljejo po črti. Gibanje je sestavljeno iz hoje, hoje po prstih, teka, korakanja, sonožnih skokov, skakanja po eni nogi, galopiranja, hopsanja. Na črto jim lahko postavimo različne ovire ali pa pripomočke, po katerih hodijo (različni športni pripomočki, vrv, deske, kakšna mehka podlaga, da se malo ugreza, deblo, šumeče listje…).

Skupinski ples otroku omogoča razvoj gibalnih spretnosti in ga usposablja za spoštljive medsebojne odnose z vrstniki. Vzgojitelj je tisti, ki otroku pokaže gibe, korake, koreografijo, da jih otrok ponovi. Lahko pa je otroku samemu prepuščeno, da se svobodno izrazi ob poslušani glasbi.

Otrok se vedno bolj zaveda svojega telesa in njegovo gibanje postaja bolj koordinirano in gibi prefinjeni. Napreduje v koncentraciji, samokontroli in samodisciplini. Ob različni glasbi razvija domišljijo in ustvarjalnost v izražanju notranjega doživljanja.

Z upoštevanjem in prilagajanjem celotni skupini razvija občutek za skupnost. Uči se ceniti drugega otroka, ki se izrazi na njemu lasten način.

ČUTNA POT

V predšolskem obdobju poteka aktiven razvoj čutil in učenja preko njih. Ta razvoj še bolj spodbuja gibanje.  Otrok po drugem letu in pol potrebuje izpopolnjevati in vaditi nadzor svojega gibanja, zato je Maria Montessori med vaje vsakdanjega življenja umestila tudi hojo po črti.

Vzgojitelj za otroke pripravi različne, najbolje naravne material in jih razvrsti po tleh v krogu. Predlagamo nekaj materialov, lahko se dodajo seveda še mnogi drugi: koruza, seno, kamenje, storži, les, stiropor, volna, voda …

Da otroci lahko občutijo materiale oziroma predmete, ki jih postavimo na črto, se sezujejo. Vzgojitelj otrokom pokaže, kako se mirno hodi po črti (sam se sezuje in hodi en krog). Pokliče vsakega otroka po imenu, da začnejo s hojo. V tišini ali ob umirjeni glasbi otroci mirno stopajo po čutni poti. Hodijo toliko časa, kot želijo.

Te vaje otrokom pomagajo nadzorovati telo, razvijati orientacijo v prostoru, ravnotežje in gracioznost gibov. Poleg tega tudi podaljšajo koncentracijo, večajo samodisciplino, jih pripravljajo in urijo v poslušanju.

Ko z gibanjem zaključimo, se lahko pogovorimo o hoji na črti. Otroci izrazijo svoja doživetja, občutke in čustva. Povedo, po katerem materialu jim je bilo prijetno hoditi in po katerem ne.

2. ODNOS DO DRUGIH

Strežba malice

V začetku šolskega leta najprej vzgojitelj sam postreže malico otrokom. Nadene si predpasnik in vsakemu otroku posebej ponudi pijačo, sadje … Pri tem uporablja vljudnostne izraze: “Izvoli.” Otroka spodbudi, da odgovori: “Hvala.”

Čez kakšen dan povabi enega otroka, da on postreže malico. Vsak dan je na vrsti drug otrok.

Otrok s to dejavnostjo razvija pozitivno samopodobo, socialne spretnosti in se zaveda potreb drugih. V njem se krepijo vrednote: odgovornost, skrb za druge, skrb zase, pomoč, vljudnost in prijateljstvo.

Priprava mize

Otrok lahko pripravi mizo za obrok sam zase ali pa nekaj otrok pripravi mizo še za vse ostale otroke. S to dejavnostjo krepimo vrednote odgovornosti, pomoči, vljudnosti, prijateljstva. Otrok razvija pozitivno samopodobo, koncentracijo in socialne spretnosti.

Otrok, ki pripravlja mizo za kosilo, si umije roke in obleče predpasnik. Pri omizju, ki ga pripravlja, prešteje stole in tako izve, koliko pogrinjkov naj pripravi.

Na mizo najprej prinese krožnike in jih razdeli  po enega k vsakemu stolu.

K vsakemu krožniku prinese še kozarec, položi poleg krožnika prtiček, na desno stran žlico in na levo stran vilice.

V božičnem ali velikonočnem času lahko mizo še dodatno okrasimo. Posebej jo lahko okrasimo tudi za praznovanje rojstnih dni.

Vljudnostni izrazi

Vljudnost in spoštovanje sta pomemben del socialnega obnašanja. Lahko si ga predstavljamo kot olje za kolesa. Za mnogo otrok ni problem v tem, da bi si želeli biti poredni, ampak je težava, da nimajo spretnosti ali jezika, s katerim bi lahko izrazili svoje potrebe. Vaje vljudnosti in spoštovanja jim dajo model za obnašanje in jih opremijo, okrepijo, da sprejmejo odgovornost za svoje obnašanje.

Odrasli moramo živeti vljudnost in spoštovanje ves čas. Moramo biti modeli in najboljši zgled le-tega. To je res pomembno, da udejanjimo, saj po vljudnosti in spoštovanju postaja svet boljši in smo prinašalci miru. To zahteva od nas v marsičem globoko spremembo, spreobrnjenje. Vedno se moramo zavedati, da so naša dejanja povezana z drugimi, če nas gledajo ali ne.

Navade povezane z vljudnostjo in spoštovanjem so del vsake kulture. Otroci kmalu postanejo del kulture.  Zato morajo vedeti, kaj je primerno in ustrezno v družbi, v kateri živijo, da bodo lahko v njej živeli na najboljši način. Vljudnost in spoštovanje ohranjata določeno kulturo in hkrati omogočata tudi srečanje med kulturami.

V obdobju dveh let in pol do šestih let je otrok v občutljivem obdobju za učenje dobrih navad. Maria Montessori poudarja, da je to obdobje, ko smo občutljivi, da naredimo pravilno in točno.

Želja biti vljuden in prijazen je v otroku prisotna naravno. Starši in vzgojitelji iščemo, kako to potrebo podpreti s tem, da smo model in da opogumljamo to naravno usmerjenost. Nekatera dejanja je potrebno demonstrirati, druga pa otrok srka skozi pozorno opazovanje okolja. Vse to pripravlja otroka, da bi bil enkrat miroljuben državljan. Maria Montessori predlaga, da bi te vaje izvedli izven življenjske situacije (pozdravljanje, opravičiti se, povabiti k igri, …) Npr. če nek otrok zaloputne z vrati, ne rečemo: »Tega se ne dela tako,« ali celo, »Kolikokrat sem ti že rekla, da ne butaj …« Takrat ga ne popravljamo. Otrok je prizadet v dostojanstvu. Ne spravljajmo ga v zadrego, ampak čez nekaj časa lahko rečemo: »Pokazala vam bom, kako zapiramo in odpiramo vrata.« Ali: sedimo v krogu in teče pogovor: Kaj pomeni, da pozdravimo. Koga pozdravimo živijo, dober dan,… Pokazala vam bom, kako nekoga pozdravimo …

Otroke je namreč treba opremiti s spretnostni in besedami, da bodo lahko izrazili svoje potrebe. Te vaje jim dajejo MODEL za obnašanje in jih opremljajo, da sprejemajo odgovornost za svoje obnašanje.

»Učite z učenjem, ne s popravljanjem!« Maria Montessori

Cilj: Miroljuben državljan. Otrok se tako uči živeti z dostojanstvom do sebe in drugih. Razvoj naravnih lastnost: prijaznost, radovednost, sočutje, ljubezen= normaliziran otrok.

3. ODNOS DO OKOLJA

Rože – čiščenje, zalivanje, šopki

Skrb za rastline zajema različne dejavnosti, ki jih otroku lahko predstavi vzgojitelj. Ko otrok osvoji potrebno znanje, lahko samostojno prevzame skrb za rastline v sobi ali na vrtcu. Pri tem razvija notranje drže kot so skrb za okolje, sodelovanje, pomoč in odgovornost.

  1. Sejanje rastlin: najprej pripravimo vse pripomočke, ki jih bomo rabili (gredica/lonec, motika, semena, zalivalka z vodo). Z motiko razrahljamo zemljo. Za tem s prsti zajemamo semena in jih enakomerno posipamo po vsej površini. Sledi še zakrivanje semen z motiko ter zadnji korak zalivanje z motiko ter zadnji korak zalivanje z vodo.
  2. Sajenje rastlin: najprej pripravimo vse pripomočke, ki jih bomo potrebovali (gredica/lonec, motika, sadika, zalivalka z vodo). Z motiko razrahljamo zemljo in na enem mestu naredimo luknjo. Previdno primemo sadiko in jo položimo v luknjo. Korenine z vseh strani zakrijemo z zemljo. Zadnji korak je zalivanje novo posajene rastline z vodo.
  3. Zalivanje rastlin: najprej pripravimo vse pripomočke, ki jih bomo potrebovali (lončnica/gredica rastlin, zalivalka z vodo). Najprej si ogledamo rastlino, s prsti potipamo zemljo in ugotovimo, ali je suha ali mokra. Če je suha, jo zalijemo, drugače ne.
  4. Pobiranje pridelkov: najprej pripravimo vse pripomočke, ki jih bomo potrebovali (gredica z rastlinami/lončnica, po potrebi škarje, košaro ali posodo). Nato si ogledamo, kateri plodovi so že dovolj zreli za pobiranje. Plodove s škarjami ali brez, kot je potrebno, poberemo z rastline in jih položimo v košaro/posodo. Za zadnji korak bi bilo najboljše, če bi pobrane plodove skupaj z otroki kasneje uporabili pri malici, kosilu… (kuhanje čaja, korenček pri malici, jagode pri malici itd.)
  5. Pobiranje listja: najprej pripravimo vse pripomočke, ki jih bomo potrebovali (grablje, metla, smetišnica, samokolnica). Nato poiščemo prostor, kjer je na tleh listje. Z metlo oziroma z grabljami začnemo čistiti in delati kup. S pomočjo smetišnice pospravimo listje na samokolnico, ki jo na koncu izpraznimo na za to določenem mestu.
  6. Obrezovanje žive meje: najprej pripravimo vse pripomočke, ki jih bomo potrebovali (škarje, samokolnica, metla, smetišnica). Nato poiščemo grm, ki ga je potrebno obrezati. S škarjami postrižemo veje, ki so predolge. Na koncu pometemo za seboj in samokolnico izpraznimo na za to določenem mestu.

4. ODNOS DO STVARI

Nošenje stola, mize …

Pri tej dejavnosti želimo izpostaviti naslednje vrednote: skrb za urejenost okolja v skupini, zunaj na igrišču, doma.

Z dejavnostjo nošenja večjih predmetov otroku omogočimo, da koordinira gibe. Pri tem tudi razvija koncentracijo, ravnotežje ter samostojnost. Ko poskrbi za stvari in za urejenost prostora, se otrok uči odgovornosti in razvija pozitivno samopodobo.

Otroka učimo nositi stol in druge predmete tako, da z njim ne drsa po tleh. Izbere poljubno mesto in jih tiho postavi na tla.

Predstavitev dejavnosti otroku je enostavna. Vzgojitelj se postavi za stol ob mizi. Stol prime za naslonjalo in sedalo z obema rokama. Dvigne stol v višino pasu in ga nese na drugi konec sobe. Stol neslišno postavi na tla.

Glede na starost otrok vzgojitelj poskrbi za prenašanje stola ali drugih predmetov, ki so primerno težki in veliki pri določeni otrokovi starosti. Predlogi, kaj vse otrok ali prenaša: miza, pladenj, košara, zabojnik, vedro … V paru z drugim otrokom: miza, omarica, zabojnik, škatla, ležalnik …

Čiščenje po kosilu

Pospravljenje po kosilu vsebuje spekter različnih dejavnosti, s katerimi otrok ponotranja mnoge vrednote: sodelovanje, skrb za okolje, ljubeznivost in vljudnost, samostojnost, odgovornost …

Vsak otrok v skupini doprinese svoj delež pri urejanju skupnega prostora.

Vzgojitelj otrokom pokaže vsako posamezno dejavnost, kako se izvede. Otroci radi samostojno poskrbijo za prostor. Naloge so lahko razdeljene med »dežurne otroke« ali pa si vsak otrok sam izbere, kaj bo določen dan naredil (lahko so pripravljene kartice za okoli vratu, na katerih je zapisana dejavnost). Način delitve nalog izbere vzgojitelj. Določena dela lahko opravljajo otroci v paru.

Po kosilu vsak otrok odnese svoj krožnik in pribor na voziček ter se umije.

Nato izbere med dejavnostmi, ki jih je potrebno postoriti:

  • pobrisati mizo z mokro krpo
  • pobrisati mizo s suho krpo
  • dvigniti stole na mizo
  • pomesti smeti na kup
  • pomesti smeti na smetišnico in odnesti v koš
  • zložiti stole na tla
  • razporediti ležalnike po sobi

5. PROSTOR ZASE

Molitveni kotiček

S pripravo molitvenega kotička otroku omogočimo prostor, kamor se lahko gre, ko želi biti sam, v tišini, biti nekaj časa v odnosu z Bogom, kjer lahko moli, poje, gleda Sveto pismo …

V molitveni kotiček lahko postavimo kip Dobrega pastirja, kip Marije, podobo svetnika. Pripravimo svečko, ki si jo otrok samostojno ali s pomočjo vzgojitelja prižge. Tam je lahko Sveto pismo ali kakšna druga primerna knjiga npr. o svetnikih. Glede na cerkveno leto, lahko tja položimo rožni venec, adventni venec, jaslice …

Otrok sam vstopa v odnos z Bogom, v duhovni svet, kot ga vodi srce.

Bralni kotiček

Vzgojitelj omogoči otroku pozitiven odnos do knjig, če tudi sam pogosto posega po njih, za svoje lastno branje ali branje otrokom. S svojim zgledom pokaže na vrednoto branja.

Vzgojitelj poskrbi za primeren izbor knjig, ki širijo otrokovo obzorje in mu nudijo zglede etičnih vrednot.

Otroku ponudi knjigo že zelo zgodaj, takoj ko lahko dobro sedi v naročju in lahko drži pred njim knjigo.

Naša želja je, da bi otrok odkril, kaj knjiga lahko nudi, da bi podpirali rast besedišča in širili otrokovo obzorje.

Pri uvajanju otroka v svet knjig lahko upoštevamo stopnje zahtevnosti knjig:

  • Knjige s slikami brez besed (lesene, kartonke).
  • Knjige s slikami in eno ali dvema besedama na eni strani (npr. rdeča paprika).
  • Knjige s slikami in preprostim besedilom. Vsaka stran prikazuje eno stvar (strani niso med seboj povezane v zgodbo). Beremo besedilo in otrok vidi, kaj se na sliki dogaja (npr. Otrok se kopa.). Primerno za otroke, stare 12 mesecev.
  • Knjige s slikami in zgodbo.
  • Pesmi, rime, uglasbene pesmi.

Otroke tudi odpeljemo v knjižnico, kjer spoznajo način izposoje.

6. PESMICE

Pesmi se uporabljajo vsakodnevno ob prehodu od ene k drugi dejavnosti. Vzgojitelju ni potrebno posebej razlagati, kaj želi doseči ali kaj dela, preprosto začne peti. Čez kakšen dan, se mu bodo otroci pridružili tako s petje kot tudi s posnemanjem oz. ravnanjem v tistem, kar govori besedilo pesmi. Priporočamo, da se pesmi pojejo vsak dan, ne le občasno.

Z izbranim besedilom otrokom pomagamo pri korakih dnevne rutine. S pesmijo na nežen način na primer napovemo, da zaključujemo dejavnost in da se bliža čas pospravljanja. Namesto besed, ki jih je v vsakdanu preveč in jih otroci ne zaznajo, zlasti besed usmerjanja, velevanja, s petjem na pozitiven način dosežemo želeno. Vadimo poslušnost, odzivnost, vljudnost do drugih in krepimo spoštovanje dogovorov ter skrbimo za mirnejše prehode iz dejavnosti v dejavnost.

Pospravimo

Besedilo pesmi:

Pospravimo, pospravimo.
Pomagamo pospravljati.

Notni zapis:

notni_zapis_1

Sedimo vsi na črti

Besedilo pesmi:

Sedimo vsi na črti, tralalala. (4x)

Notni zapis:

notni_zapis_2

Moje roke so na kolenih

Besedilo pesmi:

  1. Moje roke so na kolenih. (4x)
  2. Moja noge so pri miru.

Notni zapis:

notni_zapis_3

Pozimi zunaj je hladno

Besedilo pesmi:

Pozimi zunaj je hladno, zato oblečem se skrbno.
Nataknem si kombinezon in naredim globok priklon.
Brž poiščem čevlja dva, si nataknem kar oba.
Oblečem bundo, jo zapnem in šal okrog vratu razpnem.
Glej, kapa je na glavi že in rokavici: ena, dve.

Notni zapis:

notni_zapis_4

7. CELOTEN DAN

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone