Pedagogika Marie Montessori izhaja iz opazovanja otrok.

Maria MontessoriMaria Montessori je pri svojem pedagoškem delu izhajala iz zavzetosti za izboljšanje medčloveških odnosov v takratni družbi, pri čemer se je tudi zavedala klavrnega položaja šolstva v njenem času, ki je bil vse prej kot upoštevanje otrokovih lastnosti in potreb. Želela je graditi svet miru in se je zavedala, da se svet lahko začne spreminjati le pri otroku.

Njena pedagogika izhaja iz opazovanja otrok. Po mnogih urah opazovanja je zanje pripravila dejavnosti, ki so v pomoč razvoju vsakega posameznega otroka. Ena njenih bistvenih ugotovitev je, da je otrokov ritem življenja in dela drugačen od odraslega. Otrok potrebuje mir, veliko časa za opazovanje in delovanje. Pri opazovanju otrok je spoznala, da otroci sami najbolje vedo, kako naj se učijo. Eden temeljnih kamnov njene pedagogike je misel, da se učni proces začenja pri otroku in ne pri učitelju. V svoji pedagogiki je tako postavila v središče otroka, ki se razvija v odraslo osebnost. Dva dejavnika, ki mu pomagata pri razvoju, sta pripravljeno okolje, iz katerega otrok vzame, kar želi, in vzgojitelj, ki okolje pripravi.

Cilji, ki jih je želela doseči Maria Montessori s svojim načinom vzgoje, so:

  • spodbujanje samodiscipline, samospoznavanja in samostojnosti;
  • spodbujanje navdušenja za učenje; 
  • spodbujanje spoštovanja do sebe, soljudi in okolja;
  • sistematičen pristop k reševanju težav in pridobivanju spretnosti.

Zadnji cilj vzgoje je mir v svetu: če imajo otroci dobro izkušnjo sobivanja z drugimi, če znajo sami kaj prispevati k srečnejšemu bivanju v skupnosti, potem bodo pripravljeni prispevati k svetu miru.

 

V slovenščino sta prevedeni dve knjigi Marie Montessori: Srkajoči um in Skrivnost otroštva.
Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone