Maria Montessori je postavila na glavo tradicionalen koncept vzgoje, kjer je vzgojitelj aktiven in prenaša vsebine.

Ker ima otrok možnost, da sam popravlja napake, da svobodno izbere material in ga uporablja, kolikor časa hoče, je sprememba vzgojiteljeve vloge korenita. Maria Montessori je v enem svojih predavanj prikazala, kakšno vlogo ima vzgojitelj v pripravljenem okolju:

  • Vzgojitelj ima najprej dolžnost, da uredi okolje. Natančno mora negovati okolico, tako da je čista, svetleča in urejena. Odpravljati mora posledice obrabe, zakrpati, na novo prepleskati ali poskrbeti za privlačen okras.
  • Vzgojitelj se mora naučiti uporabljati stvari tako, da pokaže, kako se vaje praktičnega življenja izvršujejo. To mora storiti z milino in natančnostjo, zato da lahko otrok izbere vse, kar je v okolici uporabnega.
  • Vzgojitelj je aktiven, da privede otroka v odnos z okoljem in je pasiven, ko je odnos vzpostavljen.
  • Otroke mora opazovati, zato da njihova moč ne izpuhti zaman, ko nekdo išče predmete ali potrebuje pomoč.
  • Vzgojitelj mora spoštovati otroka, ki ustvarja, ne da bi ga prekinjal.
  • Otroka, ki dela napake, mora vzgojitelj spoštovati, ne da bi ga popravljal.
  • Otroka mora vzgojitelj spoštovati tako, da si le-ta lahko spočije in opazuje druge pri delu, ne da bi motil, klical ali silil k delu.
  • Vendar pa mora vzgojitelj otroku neutrudno ponujati predmete, ki jih je nekoč že odklonil, ga poučevati, česar še ni razumel.

 

Pripravila: s. Nina Ipavec

Vir: Ipavec, N., (2005). Pedagogika Marie Montessori, v: Glasba v Montessori pedagogiki na predšolski stopnji. Ljubljana: diplomska naloga.

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Share on LinkedIn