Pisal se je 8. november, ko je v naših srcih odmevala zahvala Bogu za vse, kar smo in kar imamo, saj je bila zahvalna nedelja, ko je tudi vse stvarstvo v čudovitem sončnem dnevu, oblečenem v jesensko barvitost, pelo hvalnico Njemu, ki diha v vsem, kar je ustvaril. Poleg besede hvala, pa je v naši skupnosti v tem nedeljskem popoldnevu odmevalo tudi “Gospodovo usmiljenje, bom opeval vekomaj”. Z nami je bil p. Janez Poljanšek, ki nas je uvedel v leto božjega usmiljenja, ki se uradno začne 8. decembra, me smo pa že malo prej začele pripravljati naša srca.

Papež je izbral to temo zato, ker usmiljenje nima mesta v našem svetu. V tem letu naj bi se vsi bolj posvečali delom telesnega usmiljenja in naša vsakdanja molitev naj bi bila: “Spomni se Gospod svojega usmiljenja in svoje ljubezni, ki je od vekomaj”. V odnosu do Boga je pomembno, da se zavedamo, da nam je odpuščeno. Bog svojo vsemogočnost razodeva predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem. V odnosu do ljudi pa je pomembno, da se zavedamo, da smo grešniki in ne obsojamo drugih. “Gospod, daj da spoznam svoje grehe in ne sodim bližnjega”. Bolj, ko se približamo Bogu, bolj se zavedamo svoje nevrednosti. To je pogoj, da smo lahko blagi z bližnjimi. Bližnji je vreden ljubezni kot človek, zato ljubi bližnjega, ker ti je enak v človeškosti.

Naša skupna prošnja je, da bi vse verne, vse oddaljene, dosegel balzam božjega usmiljenja. Naj se zgodi tako. Amen.