Vse od človekove zavrnitve Boga pa do Kristusovega učlovečenja je bil svet v nekakšnem adventu, v pričakovanju uresničitve obljube, da se bo rodil Odrešenik. Mnogi preroki so ga napovedovali, a v teh prerokbah je Bog Oče skrbno skrival veliko skrivnost, da bo ta Odrešenik njegov lastni Sin, saj človeštvo tega ni bilo še zmožno sprejeti. Počasi je pripravljal človeka na radikalno novost, ki je za vedno zaznamovala in spremenila resnico človeka: Bog se postavi v vrsto Adamovih sinov in sprejme nase usodo vsakega od nas. Nevidni postane viden in otipljiv, Vsemogočni postane krhek in ranljiv, Večni postane umrljiv in Sveti vzame nase greh, da bi v vsakem človeku (ki to sprejme) lahko zasijali njegova lepota, svetost in večnost. Bog v svojem Sinu Jezusu Kristusu vzpostavi edinstven odnos z vsakim človekom, vcepi se v človeški rod, da bi mu omogočil dostop do Življenja, ki ga je Adam v raju izgubil. Bog se ušotori v človeštvu, Bog se naseli v nas, zato pravi Pavel: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.« (1 Kor 3,16-17). Dejansko gre za poročno zvezo med Bogom in človekom, za tako močno zedinjenje, da ni več enega brez drugega, ni več človeka brez Kristusa in ni več Kristusa brez človeka. To je pretresljiva lepota in globina božičnega praznika: Bog se je tako učlovečil, da se ga lahko danes dotaknem v svojem bratu in sestri; Božji Sin se je tako poistil z nami, da Oče v nas gleda ude svojega Sina …