Stojim pred jaslicami.
Majhno, nebogljeno Dete ima razširjene roke.
Želiš, da te vzamem v naročje, Otrok? Želiš, da te sprejmem v svoje življenje?
Če bi bil navaden otrok, potem že, tako pa… Če sprejmem tebe, pomeni, da sprejmem Boga, ki je majhen in ubog.
Potem bom morda zaman čakal-a, da boš storil nekaj velikega, močnega, izrednega… Morda ne boš. Morda ne boš rešil mojih težav, ne nepravičnosti v svetu, niti se ne bodo končale vojne. Krivice, nasilje in nesreče se bodo nadaljevale. Ker si majhen in ubog. V urah stiske morda ne boš izrekel svoje besede in v času trpljenja boš molčal.
In vendar širiš svoje roke, da te sprejmem. In ko te sprejmem, me učiš novih stvari:
Da ne boš rešil mojih težav, dal pa mi boš moč, da jih nosim.
Ne boš zapustil teh, ki trpijo krivico in nasilje, ostal pa boš tudi s temi, ki delajo krivico in so nasilni.
Čeprav se bodo obračali od tebe, ker v času stiske ne boš izrekel svoje besede, je ne boš izrekel. Tvoj molk nas bo obvaroval, a tvoje solze se bodo mešale z našimi.

Vse postavljaš na glavo, majhno Dete. Pa tako rad-a bi, da bi bil močan Bog.
Ker se še nisem naučil-a kaj je prava moč in še nisem spoznal-a kaj je Božja ljubezen.

Zato te jemljem v naročje, Dete. Da postaneš moj Učitelj. Da me učiš svoje mogočnosti, ki je v majhnosti.