STRMENJE NAD EVHARISTIJO IV.
Verovati v skrivnost – slaviti skrivnost – živeti skrivnost
Drugi, osrednji, del sv. maše je evharistično bogoslužje. Začne se s pripravo darov.
Očiščeni grehov in napolnjeni z Božjo Besedo smo pripravljeni za daritev – glavni namen sv. maše, ki jo imenujemo tudi mašna daritev.
SVETA MAŠA KOT ČUDOVITA ZAMENJAVA (sacro commercium)
Sv. Gregor Nazianški v svojem govoru Čudovita zamenjava sicer govori o učlovečenju Jezusa Kristusa, a mi vemo, da se je ta skrivnost dopolnila na križu in se dogaja v našem življenju pri vsaki sveti maši. Nekaj jezikovnega znanja je v pomoč: Merkur je bil bog trgovine, od tod »merx«, Mercator, lat. meritum pomeni zaslužiti si, fr. merci pomeni »naj ti bo poplačano, angl. mercy kot usmiljenje. Jezus si v učlovečenju vse človeško privzame v dejanju usmiljenja.
Najprej je potrebno sprejeti dar učlovečenja, da lahko razumemo evharistijo. Učlovečenje pokaže, da je Bog izbral človeka, si ga privzel in postal kakor človek. Po Nouwenu ((Živeti kot ljubljeni) je zato, da bi postali ljubljeni, najprej potrebno sprejeti to, da smo vzeti tako, kakor duhovnik vzame kruh in vino ter ju daruje. Bog nas je vzel za svoje. Lahko uporabimo tudi besedo, da smo izbrani. Pri Bogu smo vsi izbrani in pri sveti maši smo vsi tam in prinešeni v dar, da bi postali eno Telo Jezusa Kristusa. To je temelj naše enosti. Pri sveti maši to izbranost praznujemo, četudi smo v življenju bili deležni zavračanja in nezaželenosti. Božji izbranci smo, čeprav nas »svet« morda ni izbral. Bog nas je prej izbral zase kot so nas ljudje zavrnili. Vedno znova je potrebno iskati kraje in ljudi, ki nas spominjajo na to našo izbranost.
Justin v zagovoru kristjanov (glede skrivnega obhajanja maše in krivičnih podtikanj o darovanju otrok) zapiše: »Ko nehamo moliti, prinese, kakor sem prej povedal, kruh, vino in vodo. Predstojnik moli in se zahvaljuje, kolikor more, in ljudstvo mu pritrdi: Amen. Nato se z zahvalo posvečene stvari razdelijo in vsak prejme delež; tistim pa, ki niso prisotni, se pošlje po diakonih.«
Z današnjo temo vstopamo v evharistični del svete maše, katerega del je prinašanje darov. Najprej imamo molitveni nagovor, potem sledi povabilni dialog in pozornost srca. Prvi element je začetni hvalospev s teologijo zahvaljevanja.
Hvaležnost je granatno jabolko
Biti hvaležni je najkrajša pot do obilja.
Trenutek, ko začutimo hvaležnost do tega, kar imamo, nas odpre. V doživetju, da smo obdarovani, ljubljeni, uspešni v katerikoli malenkosti, ki je resnična, skorja popusti. Kar čutimo, hoče ven, v množenje. Granatno jabolko poči od polnosti in dozorelosti in naša hvaležnost gre v seme. Zato je vsak trenutek srečne hvaležnosti začetek novega obilja. (Alenka Rebula)
VZEL JE mlado in lepo tele … in vse to položil prednje. (1Mz 18, 1-15)
Drugi, osrednji, del sv. maše je evharistično bogoslužje. Začne se s pripravo darov.
Očiščeni grehov in napolnjeni z Božjo Besedo smo pripravljeni za daritev – glavni namen sv. maše, ki jo imenujemo tudi mašna daritev.
Kaj naj darujemo Bogu? Že pogani, kasneje Izraelci in nato kristjani so Bogu darovali prvence tega, kar so imeli – kar je bilo najboljše in prvo. Niso najprej potešili svoje lakote in drugih potreb, ampak so s tem dejanjem izkazali čast Bogu, z dejanjem so izrekli: Ti si prvi, ti si večji, ti si pomembnejši, ti si vir življenja. Darovali so prvine narave, tako živali kot rastline.
Hvaljen Bog, Gospod vesolja. Po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh, tebi ga prinašamo – sad zemlje in dela človeških rok, naj nam postane kruh življenja.
Hvaljen Bog, Gospod vesolja. Po tvoji dobroti smo prejeli to vino, tebi ga prinašamo – sad trte in dela človeških rok, naj nam postane duhovna pijača.
Pri darovanju (če ne pojemo darovanjske pesmi) duhovnik v imenu vsega zbranega občestva Bogu Očetu daruje kruh in vino, t.j. sad zemlje in delo človeških rok. Kruh in vino sta simbol, ki zaobjameta vse naše življenje: sadove zemlje, vse, kar iz njih nastane vse do izdelkov v tovarnah, naše delo, kuhanje, nakupovanje, grajenje, pospravljanje, končno naša srečanja, prijateljstva, skupnosti – vse, česar sta se človeško oko in roka dotaknila in preoblikovala. Z darovanjem vsa ta dejanja, dela in sadovi morejo vstopiti v Božje kraljestvo, v večni Očetov spomin. Duhovnik jih v Kristusovem imenu vzame in daruje. Vse, kar položimo, je vzeto in presijano s Svetim Duhom. Postane kruh življenja in duhovna pijača, vstopi v Kristusovo telo, postane del Kristusovega telesa in vse to zopet prejmemo pri obhajilu. Obhajilo, Kristusovo telo in kri, krepi naše Božje življenje v nas, duhovno življenje, kristjane povezuje med seboj in nas dela za sol in kvas sveta, v katerem živimo.
DUHOVNA DRŽA TEGA MESECA:
♥ hvaležnost za izbranost ter zavestno izročanje.
»Moje usmiljenje je večje kakor tvoja beda in beda vsega sveta. Kdo je izmeril mojo dobroto? Zate sem se spustil iz nebes na zemljo; zate sem se dal pribiti na križ; zate sem dovolil s sulico odpreti svoje presveto Srce in sem ti odprl studenec usmiljenja. Pridi in črpaj s posodo zaupanja milosti iz tega izvira. Tvoja beda je utonila v globinah mojega usmiljenja. Zakaj bi se z menoj prerekal zaradi svoje bede? Napravi mi veselje in mi izroči vse svoje stiske in vso bedo, jaz pa te bom napolnil z zakladi svojih milosti.« (Jezus sv. Favstini Kowalski, Dnevnik)
Na poti k sveti maši premislimo, kaj bi darovali, kaj bi položili na pateno in v kelih, kaj si želimo, da se spremeni v Jezusovo telo in kri? Včasih je težko kaj izročiti, se od česa posloviti in podariti. To so lahko stvari, odnosi, navezanosti, razvade, stiske, razočaranja, čustva; tako tisto, kar je najlepše kot tisto, kar je najtežje, najbolj umazano v naših očeh. Kajti kar obdržimo zase, je za smrt. V večni spomin vstopi le to, kar je darovano in potem presijano s Svetim Duhom. Pustimo, da nas Gospod na začetku svete maše očisti s svojo krvjo, in pri darovanju položi na oltar.
Božja Beseda: Bog obišče Abrahama (1Mz 18,1-15)
Abraham in Sara nista mogla imeti otrok, njuno življenje je bilo nerodovitno, ni imelo smisla. Čakanje na izpolnitev Božje obljube je bilo vedno težje. Po človeško je bila izpolnitev obljube nemogoča, utopija; zato Sara želi storiti vsaj nekaj, da bi šlo Abrahamovo potomstvo naprej; Abrahamu da’ svojo deklo Hagaro, ki rodi Izmaela. Gospod pa od njiju noče nič drugega kot zaupnega čakanja, aktivnega pričakovanja.
V resnici Gospod pride: Abraham povzdigne oči, pogleda in glej, pred njim stojijo trije možje. Po Kristusovem razodetju v teh treh možeh prepoznamo tri Božje osebe, saj nam Kristus razodene Boga Očeta in Svetega Duha. Abraham jih opazi, ker čaka in pričakuje. V svoji drži gostoljubnosti mu je v čast, da jim lahko postreže, da se okrepčajo. Sprejme jih take in tako, kot so in jim da na razpolago vse, kar ima. Podari jim svoje pridelke, čas, dobrine, končno sebe. Gostje, ti možje, v hvaležnosti sprejmemo, kar jim Abraham podari in mu povrnejo s svojimi darovi. Ker so ti možje Božje osebe, mu podarijo, kar je njim lastno: življenje. Sari napovejo, da bo ob letu osorej rodila sina. Tako se uresniči Božja obljuba, dana Abrahamu.
Ob premišljevanju te Božje Besede se lahko ustavimo ob naslednjih vprašanjih:
♦ V čem je rodovitnost, smiselnost tvojega življenja?
♦ Katere Božje obljube nosiš v sebi, kaj pričakuješ od Boga?
♦ Kako zgleda tvoje čakanje? Je potrpežljivo ali neučakano ali brezupno?