S cvetno nedeljo smo vstopili v veliki teden, ko obhajamo največje skrivnosti našega odrešenja: trpljenje, smrt in vstajenje našega Gospoda Jezusa. Božja beseda in celotno bogoslužje cvetne nedelje nas uvaja v doživljanje teh velikih skrivnosti.
V prvem delu bogoslužja se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Jezus, ki se je umaknil, ko so ga ob pomnožitvi kruha ljudje hoteli postaviti za kralja in je učencem prepovedal, da bi ga razglašali za Mesija, je sedaj prostovoljno sprejel, da ga je množica pozdravljala in mu vzklikala kot svojemu kralju. In vendar, kakšen kralj je Jezus! Krotak in ponižen. Ne jezdi na konju, ki je simbol moči, temveč na oslu. S tem izpolnjuje, kar so o njem pisali preroki Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali. Množica razgrinja na pot svoje plašče, lomi veje z dreves in jih meče na pot in mu vzklika: Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu. Hozana na višavah!
Vendar je premalo, če ostanemo samo pri zgodovinskem dogodku cvetne nedelje. Povabljeni smo, da se pridružimo množici, ki pozdravlja Jezusa kot svojega kralja. Kaj pomeni drugega oljčna vejica, butarica ali drugo zelenje in cvetje, ki ga na cvetno nedeljo prinesemo k blagoslovu, kot to, da hočemo na zunaj pokazati, da je Jezusa tudi naš Kralj. O tem zelo pomenljivo piše sv. Andrej s Krete, ko pravi:
Pohitimo z Jezusom v trpljenje in posnemajmo ljudi, ki so mu prihajali naproti. Ne mečimo na cestišče ne oljčnih ne palmovih vej ne oblačil, temveč s ponižnostjo v srcu, iskrenostjo in vso vdanostjo razgrnimo sami sebe pred njim, da v sebi sprejmemo prihajajočo Besedo in objamemo tistega, ki ga ves svet ne more objeti.
To pomeni, da zelenje, ki ga prinašamo k blagoslovu, pomeni nas same in našo predanost Jezusu.
Ko pride po blagoslovu zelenja sprevod z duhovnikom k oltarju, se začne drugi del obreda. Razpoloženje se naenkrat popolnoma spremeni. Sledi maša, pri kateri poslušamo poročilo o Jezusovem trpljenju. Isti Jezus, ki smo mu v prvem delu z veseljem vzklikali kot svojemu kralju, nas sedaj vabi, da ostajamo z njim v njegovem trpljenju. Zato v globoki zbranosti, sočutno in spoštljivo spremljamo branje pasijona. Morda se nas bo na cvetno nedeljo posebno dotaknilo, kako množica namesto Hozana, sedaj vpije Smrt zasluži. Priče smo največji drami človeške zgodovine: človek obsodi Boga in Bog/človek to sprejme za naše odrešenje. A Jezus tudi s svojim izmaličenim obličjem, ohranja svoje kraljevsko dostojanstvo. Zato je v bogoslužju križ pogosto predstavljen kot kraljevski prestol, kot drevo škrlatno ozaljšano s krvjo in izbrano, da se dotika Kralja nebes, kot presvet oltar, na katerem se daruje naš Vladar.
To lepo povzema tudi naša zelo znana postna pesem: Kraljevo znamnje, križ stoji, bandero glej vihrati! Na križu Jezus nas uči srčno se vojskovati. Zveličar s križem vabi nas zvesto za njim hoditi, svoj križ sprejeti slednji čas in ga za njim nositi.