Gospod je poklical k sebi s. Leopoldino (Eleonoro Miroslavo) Podgornik

Nekrolog

S. Leopoldina se je rodila 27. februarja 1927 v Dolenji Trebuši v župniji Most na Soči. Oče Justin in mati Julijana sta ji dala ime Eleonora Miroslava. Odraščala je v kmečki družini skupaj z dvema bratoma in sestro. V svojem domačem kraju je obiskovala osnovno šolo, nato pa v Mostu na Soči še meščansko šolo. Šolanje je takrat potekalo v italijanskem jeziku. Po koncu osmega razreda je nastopila vojska. Šole so bile ukinjene za dve leti. Brata sta morala v vojsko, ona pa je ostala doma in pomagala pri skrbi za kmetijo.

Že kot mlado dekle je zelo rada hodila k sv. maši, rožnemu vencu in majski pobožnosti. Bila je tudi članica Marijine družbe. Odločitev za redovni poklic je prišla po Božjem navdihu. Bil je čas vojne. Bombardirali so njeno domačo župnijo, ona pa je tisti čas delala na polju. Tega trenutka se je s. Leopoldina takole spominjala: »Vsa tresoča sem se stisnila pod grm in premišljevala o ubogih ljudeh, ki so umrli, ne da bi bili pripravljeni na smrt. V hipu mi je prišlo na misel: ,Blagor tistim, ki so vsak čas pripravljeni na smrt. To so gotovo redovniki in redovnice! Oni so vedno pripravljeni na smrt!’ Naenkrat mi je prišla želja, da hočem postati redovnica, živeti po Svetem pismu in biti pripravljena vsak dan na smrt!«

Ta želja se jo je nato trdno držala. Zaradi vojne se ji je uresničila šele po osmih letih. Leta 1949 ji je umrla mama, zato je prevzela gospodinjstvo v domači družini, dokler se ni starejši brat s svojo družino vrnil v domačo hišo. Spet je lahko razmišljala, da bi odšla v samostan. Časi so bili težki, sestre so bile pregnane iz samostanov in ni poznala nikogar, ki bi ji lahko pomagal to uresničiti željo. Preko prijateljice je nato prišla v stik z redovnico iz Italije, ki je njena pisma pokazala p. Wolbanku, misijonarju, ki so ga izgnali iz Kitajske. S. Leopoldina si je z njim redno dopisovala. Postal je njen duhovni voditelj. Svetoval ji je, naj stopi v stik z redovnicami uršulinkami v Škofji Loki. Oče ji sprva ni dal dovoljenja, da bi odšla od doma, zato je veliko molila. Počasi se je omehčal in se nato celo sam ponudil, da nese hčerino prošnjo sestram v Škofjo Loko. Dal ji je denar, da je kupila vse potrebno. Leta 1953, na praznik Srca Jezusovega, je bila sprejeta. Na dan odhoda je oče prosil brata, da je zapregel konja in zapravljivčka. Brat je vozil, oče pa jo je spremljal. S. Leopoldina se je spominjala, da so jih sestre sprejele na porti samostana v Škofji Loki. Tam so se dogovorili, kar je bilo potrebno, nato pa se poslovili. Ena od sester je kasneje rekla s. Leopoldini: »Še nikoli nisem videla očeta, ki bi jokal, ko je pustil svojo hčerko v samostanu.«

Redovno formacijo je s. Leopoldina opravila v Varaždinu na Hrvaškem. Po zaobljubah se je vrnila v Škofjo Loko, kjer je obdelovala polje, kuhala in skrbela za cerkev. Ko so sestre kupile Ajmanov grad pri Sv. Duhu, je eno leto preživela skupaj z delavci in pomagala pri obnovi. Leta 1965 je za eno leto odšla v skupnost v Rovinj, nato pa je leta 1966 iz generalata v Rimu prispela prošnja za pomoč v tamkajšnji skupnosti. Provincialna predstojnica M. Rafaela Vurnik je takrat določila s. Leopoldino, ker je znala italijansko. S. Leopoldina je novo poslanstvo sprejela z besedami: »Če je Božja volja, nič nisem proti.« Pridružila se je mednarodni skupnosti, v kateri je opravljala razna dela, skrbela za električne in druge aparate po hiši, ogrevanje, vozila je avto in šivala. V skupnosti generalata je ostala skoraj 44 let. Iz tega časa ji je v najlepšem spominu ostalo srečanje s papežem Janezom Pavlom II., ki jo je blagoslovil in ji podaril rožni venec.

Leta 2010 se je vrnila v Slovenijo v ljubljansko skupnost. Moči so ji počasi pešale, še vedno pa je veliko šivala za Angelin vrtec, župnijo in sestre. Rada je tudi kvačkala in je kljub slabemu vidu s svojimi lepimi izdelki mnoge razveselila. Med delom je pogosto molila za potrebe Cerkve in sveta. Zavedala se je, da se življenje na tem svetu izteka in se bliža večnost. Srečna, vesela in zadovoljna je živela kot redovnica. V aprilu 2016 je polna hvaležnosti in veselja praznovala svoj biserni jubilej, 60 let redovnih zaobljub. Mladostna želja, da bi pripravljena dočakala prehod v večnost, je bila v njej živa do konca. Z veliko vero in zaupanjem v Božjo pomoč je vsak dan prejemala Evharistijo in se redno zatekala k Božjemu usmiljenju v zakramentu sprave. Ob zaključku leta usmiljenja jo je Nebeški Oče sprejel v svoje naročje.

sestre uršulinke