tap_5807_detajlKot Samarijanka se lahko tudi marsikatera žena, mama počuti prazna, žejna prave ljubezni, žive vode. Hodi zajemat v razne vodnjake, vendar je voda ne odžeja.

Kako, kje najti vodnjak žive vode? Kje najti Tistega, ob komer se moje življenje umiri, ob komer zopet najde smisel, Tistega, ki daje samega sebe, čigar bližina odžeja in nasiti?

Vsem, ki iščete celostni počitek, obnovitev svojih »zalog vode« – ljubezni, so odprta vrata Hiše kruha. Ob počitku in ustvarjanju, molitvi ob Božji Besedi in stvarstvu, sv. maši in osebnemu pogovoru bo lahko vsaka hodila osebno pot iskanja Ljubezni, ki pripelje do občestva bratov in sester.

Program se začne v petek z večerjo ob 19.00, sklene v soboto ob 19.00. Možno je priti tudi samo v soboto. Program je za vsak termin drugačen.

  • 13.–14. oktober 2017
  • 24.–25. november 2017
  • 8.–9. december 2017
  • 16.–17. februar  2018
  • 9.–10. marec 2018
  • 20.–21. april 2018

Vodi s. Irena Mohorič.

Svetovani prispevek za bivanje je 25 € (samo sobota 15 €), za program pa 5-10 €.

Mame samohranilke, brezposelne, vdove ali drugače finančno preizkušane dajo prispevek, ki ga zmorejo. Označite v prijavnici pod opombami, da bi dali nižji prispevek.

Kdor pa lahko da kakšen evro več, je dobrodošlo za kritje stroškov tistim, ki dajo manj.

 

Pričevanja mam o programu

Skoraj nimam besed, ki bi opisale, kaj 24 ur umika k Bogu in samemu sebi lahko da človeku.
Sploh mamicam, za katere se zdi, da doma besede odmik ne poznamo.
Zavedanje sebe, svojih zmožnosti in omejitev. Zaupanje možu, da tudi on zmore brez žene.
Postavitev na realna tla, da tudi drugi naredijo stvari v redu in da jih ne delaš dobro samo ti sama.
Soočanje same s seboj, z življenjem in družino.
Globlje zaupanje Bogu, da je tudi On prisoten v naših življenjih in nam pomaga.
Da On drži vse niti življenja v svojih rokah in ne mi ljudje.
… in še mnogo več.
Bilo je lepo in potrebno….

Saša

Program je bil pester in bogat. Zelo mi je bila všeč razlaga prilike o izgubljenem sinu, zdaj marsikaj vidim drugače, dala mi je pravzaprav to, kar sem potrebovala in po kar sem prišlav Hišo kruha. Tudi možnost za premišljevanje v tišini (to, da sem imela svojo sobo, je bilo najboljše), možnost za spoved, duhovni pogovor, ustvarjalna delavnica (rišem sicer večkrat z otrokoma, a ne tako, kot bi to videl Bog, ampak kot to vidim jaz), večerna maša in skupno slovo. Najboljše pa je to, da smo lahko prišle samo v soboto, ker se jaz sicer sploh ne bi mogla udeležiti programa.

Mojca

Toliko je vtisov, da sploh ne vem, kje naj začnem. S prijateljico sva se pogovarjali, da je prihod v petek zvečer res fajn, saj se tako laže umiriš in pripraviš na naslednji dan. Všeč mi je bilo, da smo imele veliko časa zase. Lahko sem se umirila in prisluhnila, kaj mi ima Jezus povedati, kar ni najlažje in mi gre navadno težko od rok.
Termin sredi posta se mi zdi kot od Boga poslan, saj v naglici vsakdanjika lahko pepelnica že malo zbledi. Moj post bo letos verjetno drugačen.

Valentina

Fino je bilo, da smo ob koncu napisale na kartončke, kaj nam ostaja (sama sem si sicer že prej napisala v moj zvezek, ampak tole s kartončki je še boljše), ker te napisano bolj spremlja, bolj ponotranjiš, hkrati ostaja lep spomin za spominjanje tega dogodka. Tudi glede podelitve v skupini se mi je zdelo primerno, da je ni preveč, ker dejansko ni časa za pogovarjanje v skupini (glede na 24-urni odmik in ne cel vikend), hkrati se mi zdi, da se v skupini, kjer nikogar ne poznaš, težje odpiraš – vsaj jaz, še posebej, če je skupina velika.

Anja

Avtomobil potrebuje za svoje nemoteno delovanje redni letni servis. Včasih se na takem servisu odkrije večja težava, ki se morda sploh še ni pokazala v vsej svoji veličini, včasih je potrebno samo dodati nekaj olja. Vsekakor pa je za primerno vzdrževan avtomobil potrebna rednost takih pregledov. Za avto večinoma redno skrbimo. Kaj pa zase? Morda malce nenavadna primerjava, a teko zelo podobna z življenjem vsakega človeka. V vrvežu dneva gremo naprej večkrat na silo in brez pravega odnosa do same sebe. Brez pozornosti do tistih drobnih znamenj, ki nam jih telo in duh kažeta. Znamenja, ki odkrito govorijo, da je potrebno ustaviti se. Ustaviti in pregledati, kaj in kje smo. Vsak potrebuje tak redni “servis”.

Sama sem našla kraj in način takega “servisa” v Hiši kruha. V okolju, ki je od doma dovolj oddaljen, da se že po poti počasi preklapljam. Mir in udobje doma mi je do sedaj že večkrat ponudil možnost sicer tako nemogočega “časa zame”. Časa, kjer se čutim nagovorjena od programa, božje besede, razmišljanja ob podobah, ustvarjanja z glino, tišine kapele, spokojnosti poti med polji, zgleda sestre, ki sklonjeno moli in kjer se v zakramentu spovedi lahko spet vrnem k izviru življenja. 24 ur za mame je kot instant pripravek, saj se vsebina potem še dolgo topi v vsakdanjem življenju.

Damjana

Najprej sem hvaležna prijateljici, da mi je predstavila ta program in me povabila. Zelo me je nagovoril psalm 62 – Le v Bogu je rešitev. Ugotovila sem, tudi preko pogovora, da vse preveč planiram, se obremenjujem, si delam skrbi in vse premalo zaupam Jezusu. Saj ima Bog najboljši možen scenarij za moje življenje. Ko mi je res hudo in ne vidim pravega izhoda, se moram zavedati, da nisem nikoli sama, vedno je Jezus z menoj.

Mira

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Share on LinkedIn