Kapela presvetlega obličja

Uvod v razlago Kapele presvetlega obličja

Ko smo sestre uršulinke začele snovati zamisel o razširjenem Domu duhovnosti, ki se danes imenuje Hiša kruha, smo želele, da bi v tej hiši imela svoj prostor tudi sv. Angela Merici, ustanoviteljica Družbe sv. Uršule. Kot ponižna žena je Družbo postavila pod zaščito sv. Uršule, sebe pa postavila v ozadje.

Zato v tej kapeli ni nobene njene podobe. So pa na glinenih ploščah zapisane njene besede iz Spisov, ki so močno vodilo življenja. Njena srčna želja je bila: vsakega človeka privesti do gledanja Kristusovega obličja.

Iz srca vam želimo, da v tej Kapeli vsak od vas zasluti Lepoto tega obličja, ki vas bo presvetlila, da bodo vaši žareli kakor Mojzesov obraz, ko se je vrnil z gore Sinaj.

KO 

SE POGLOBIM

V SKRIVNOST

SVOJEGA SRCA.

sv. Angela

 

 

I. O pristopu in načrtovanju

Pri načrtovanju kapele nas vodita dva kriterija: človeško merilo in podoba Božjega, kamor naj bi bil posameznik zagledan. Ker verjamemo, da sta človeška in božja narava neločljivo povezani ter da ozaveščenje o njuni povezavi lahko steče zgolj skozi vzpostavitev dialoga, k nalogi pristopimo z mislijo o osvoboditvi od zgolj koncepta. Kot taki se približamo k izpraznjeni oziroma očiščeni arhitekturni lupini. Da bi razumeli drugega, prebiramo zgodovino reda in raziskujemo lokalne značilnosti prostora. Ker verjamemo, da je spoznavanje življenjske usmeritve uršulinskega reda edina prava pot, po kateri prostor lahko postane dom, smo pozorni na govorico sester. Te skozi preteklost vse do danes sledijo vodilu njihove ustanoviteljice sv. Angele Merici, to je, sebe in sočloveka usmerjati k Bogu. Spoznano povzamemo kot danosti, ki jih poskušamo prevesti v likovni jezik. Ob srečanju z resničnostjo drugega verjamemo, da je skozi jezik arhitekture mogoče upodobiti bivanje transcendentnega sredi vsakdanjosti zemeljskega sveta.

Medtem ko iščemo dialog z obstoječim in iz želje, da bi kapela nagovarjala kar največji spekter obiskovalcev, se osredotočimo na najosnovnejše elemente liturgične opreme. Ker se zavedamo, da človek tretjega tisočletja živi v svetu visoko sugestivnih podob, se že v pričetku načrtovanja omejimo na podobo Križanega, ki predstavlja osnovni simbol krščanstva. Namesto mnoštva podob nas zanima vzpostavljanje odnosov med oblikami, barvami, materiali in teksturo. Preiskujemo njihove pomene. Tako lupino kapele – ta je iz klasičnih materialov, kot sta kamen in beton – vidimo kot tisto, ki prostoru zagotavlja trdnost, obiskovalcu kapele pa občutek varnosti. Verjamemo, da je dobra arhitektura neločljivo povezana z naravo, v kateri stvari stalno prehajajo med stanji. Zato v prostor vnašamo materiale, ki so v graditeljstvu običajno zapostavljeni: smrekov les, listje, gaza in voda. To so elementi, ki predstavljajo krhkost, to neobhodno značilnost slehernega življenja.

Ker verjamemo, da je skozi izkušnjo nasprotij mogoče priti do zavedanja o globokem pomenu sobivanja različnosti in da kontrast vliva dinamiko življenju, ta pa nam pomaga na poti do osebne harmonije, tudi v arhitekturi uporabimo govorico kontrastov. Tako prazen prostor zapolnimo z igro med ukrivljenim in ravnim, grobim in finim, surovim in obdelanim, belino in barvo.

Vseskozi razmišljamo o zakonitostih svetlobe kot enem najpomembnejših elementov arhitekture. Kontempliramo njeno prepuščanje in spreminjanje, padanje na površine in njeno razprševanje. Opazujemo srečanja med naravno in umetno oziroma dano in dodano svetlobo. Vzpostavljamo odnose med mrakom in svetlobo, barvo in svetlobo, teksturo in svetlobo, obliko in svetlobo, gibanjem skozi prostore ter pogledi in svetlobo.

Menimo, da je ravnotežje ključni element tako narave kot arhitekture. Človek je poklican v neprestano iskanje harmonije. Ko ta išče skladnost celote sveta, vzpostavlja razmerja med posameznimi elementi svojega okolja. Verjamemo, da je enako v dinamiki medčloveških odnosov. Človekovo samo-spozna-va-nje je mogoče zgolj skozi odnos z drugim. Trenutek, ko človek pred nekom utihne in mu prisluhne, je začetek srečanja s samim seboj. Zgolj tako je mogoče zaslutiti in nato najti lastno mesto sredi sveta. Podobno je z arhitekturo in še posebej s sakralnim prostorom. Ta bo zaživel v trenutku, ko obiskovalec kapele začuti, da je ustvarjeni prostor postal njegov lasten dom.

Z arhitekturo pripovedujemo zgodbo o gozdu, drevesih, materialih, poti med njimi in postajah na njej. Vsak posamezen element nam podaja gradivo za samostojno meditacijo, vsi skupaj pa sestavljajo zaključeno zgodbo o odrešenju človeštva. Skozi proces snovanja kapele nas tako vodi želja, da bi obiskovalcu pomagali odpreti vrata v stanje osebne tišine in notranjega miru. Verjamemo, da je skozi prostorje tišine in miru mogoče zaslutiti obrise obličja, ki ga zavedno ali nezavedno iščemo.

II. Pot: vhod, stopnice, krstilnica, kapela

  1. Freska s podobo sv. Angele na žitnem polju.
  2. Stara freska na vhodu (ogledniki v obljubljeni deželi).
  3. Niša na stopnicah: podoba kruha in trte.
  4. Pot v krstilnico: spust, voda, poltema.
  5. Križišče in dvoje vrat: zakristija – zastrtost in zaprtost, kapela – odprtost in transparentnost.
  6. Okence s kipom Marije: Mati prinaša luč in vabi k njej vse svoje otroke.

Hiša kruha stoji na robu vasi in je oddaljena le minuto hoda od rodovitne zemlje prostranega Sorškega polja. V pripoved o poti “Kruha” nas uvede freska svetopisemske alegorije obilja nad glavnim vhodom v kaščo. Zarezan tlak za vhodnimi vrati označuje smer, po kateri obiskovalec zlahka najde pot v kapelo, ki je srce doma duhovnosti. Stopnišče s konično postavljeno steno in posledično lijakastim prostorom je prostor pričakovanja, ki vabi in srka vase.

KAKŠNO NOVO

IN

OSUPLJIVO

DOSTOJANSTVO…

sv. Angela

 

 

Spust ter podobi trte in kruha v niši na stopnicah so nekakšen podaljšek dvorišča pred hišo. Kot naj bi na klasičnem trgu stala fontana, tako je sredi krstilnice krstni kamen oziroma kropilnik. Krstilnica kot kraj vode predstavlja prehod med dvema svetovoma. Je prehod s trga v cerkev in iz hrupne zunanjosti v tišino notranjega sveta, v kraj zbranosti. Obiskovalca v prostoru najprej presenetita poltema in svežina. Sredi polmračnega predprostora se nad krstnim kamnom spušča blaga luč. Ta dva elementa pripravljata obiskovalca in mu sporočata, da je prišel na kraj krsta. Krstna voda očiščuje greha in ozdravlja rane. Spust v klet po teološki simboliki predstavlja pot velike sobote oziroma Kristusov spust v predpekel. Kristus najde tam Adama, Evo in vsakega izmed nas. Dotakne se ranjenih in mrtvih. Z Božjim obiskom pride tudi upanje, da je onkraj bolečine vendarle nekaj, kar je večje od trpljenja. Od tu prihaja vera, da je življenje večje od smrti in da so nebesa večja od pekla. Šele tako prerojen človek stopi v polnost luči, v svežino velikonočnega jutra, kjer vsi nekoč umrli (za)žive življenje, ki ne bo nikoli več minilo.

Prosojnost vrat med krstilnico in kapelo obiskovalcu odpira pot. Prehod iz polteme v razkošje svetlobe ga sprva preseneti, želi pa sporočiti, da se ta nahaja sredi Božje vseprisotnosti. To sporočilo je še poudarjeno s kipom Marije, ki v eni roki drži Jezusa, v drugi pa snop žita. Marija tako sprejema obiskovalca in mu nudi hrano. V dar prinaša lastnega Sina, ki tako postaja hrana za večno življenje vseh ljudi. Marija je človeška mati, ki vse svoje otroke vabi domov. Je tudi posrednica med Bogom in človekom in kot taka je obrnjena k sleherniku. Tiho stoji in vabi k Izviru. Vstopanje posameznika v prostor ter njegova izbira svojega sedeža v kapeli sta prispodoba procesa posameznikovega odraščanja ter zapuščanja lastne matere. V trenutku, ko otrok najde svoje mesto v svetu, mati stopi v ozadje. Od tam, s tiho molitvijo, nadaljuje svoje starševsko poslanstvo. Hkrati moli za vse, ki ostajajo oddaljeni.

 

 

Zgodba poti se zaključi s praznim kelihom in pateno v niši na severni steni, ki ju v trenutku Evharistije prenesejo na oltar. Tam ju napolnijo z vsebino, resnično hrano in pijačo. Tako Jezusovo križano telo postane naša hrana. Zadnja točka na tej poti je oltar, ki nas spominja, da živimo in se hranimo iz darovanja.

Na zadnji steni, nasproti oltarju, kjer prejmemo kruh življenja, lahko beremo napis “Živite novo življenje”. Božji kruh je vir novega, Božjega življenja v človeku. Ob odhodu iz kapele nas Gospod po sv. Angeli vabi in nam kliče, naj živimo novo življenje, ki je v Jezusu Kristusu.

ŽIVITE

NOVO

ŽIVLJENJE.

sv. Angela

 

 

III. Stebri

          Osrednji obstoječi steber kot statični nosilec zgradbe.

Kapela predstavlja gozd petih stebrov in kot taka pripoveduje zgodbo o enem najosnovnejših elementov v zgodovini arhitekture. Podoba stebra oziroma drevesa je od nekdaj navdihovala človeške kulture. Steber je predstavljal povezavo treh razsežnosti kozmosa. Drevesne korenine so simbolizirale stik zemeljske površine s podzemljem, deblo s svojo vertikalo rast, krošnja pa dvigovanje k luči ter v neznano razsežnost neba. V judovsko-krščanski tradiciji je steber predstavljal nepogrešljiv element sakralnega prostora. Podpiral je tempelj in bil hrbtenica domu, kjer so se rojevala nova življenja. Podpiral je zgradbo hiše, kakor hrbtenica drži pokonci človeško telo, ki je svetišče duše. Drevo torej predstavlja arhetip življenja. Je element, ki simbolizira ukoreninjenost, rast, trdnost, hkrati pa asociira na človekovo stalno slo po neznanem. V podobi drevesa slutimo tisto, kar je onkraj znanega in nam spoznanega.

          Križ kot Steber Življenja.

Ko se sami nahajamo v gorah ali puščavi, kjer je noč res temna, radi gledamo v zvezdnato nebo. Globoko temna modrina med svetlečimi pikami nas vleče vase. Kipar bo globoko spodaj, pod svodom, videl obrise suhega drevesa. Ob prvem svitu bo zažagal vanj. Šel bo do mesa, ker sluti, da tam v tihoti utripa življenje. Kot tam za globoko modrino se zdi, da ni več zvezd, ker se vse luči zlivajo v eno samo brezmejno svetlobo. V razpelu drevesa je rana, v njej pa se nahaja spomin na trpljenje vsega sveta. Kako presvetle so rane, brezsrčno mu zadane (slovenska ljudska pesem). A ta rana je zlata. V njej vendar biva največja obljuba: Vsi bomo vstali.

Križ v kapeli povezuje tla z obokom. Križ povezuje zemljo z nebom, vsakdanjo blatno težo s slutnjo po neskončni sinjini neba. Križ povezuje tudi levi in desni pol, mene in tebe in vse ljudi. Križ je dialog sveta in s svetom. V križu je jezik brezmejnega vesolja.

Križ v eshatološkem smislu predstavlja odgovor človekovemu padcu in njegovemu begu iz raja. Križ nas tudi nagovarja, naj se vendar ne bojimo in ne bežimo od lastnih ran, od koder nenazadnje lahko pride novo življenje! Izročilo pravi, da je križ drevo, na katerem visi Jezus Kristus, ta edini pravi sad. Preko križa je vse človeštvo povabljeno k mizi, na kateri je hrana za večno življenje. Moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes … Kruh iz nebes nam je dal jesti (Jn 6,31–33). Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor veruje vame, gotovo nikoli ne bo žejen (Jn 6,31–33.35). Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje (Jn 6,32–33). Na križu torej najdemo zagotovilo, da kruha nikoli več ne bo zmanjkalo. Kapela s križem v svojem središču je tako odsev besedam sv. Angele Merici: Vaše glavno zatočišče naj bo pri nogah Jezusa Kristusa (Spisi, Zadnje volilo, 3). Saj bo tako Jezus Kristus sredi med vami, razsvetljeval vas bo ter kot pravi in dobri učitelj učil, kaj morate storiti (Zadnje volilo, 5). Svetnica nas nagovarja, da nas bo samo On razsvetlil (7. nasvet, 29).

Nadalje, s poudarjeno horizontalnostjo križa, ki s krakoma zaobjema prostor, želimo nagovoriti sodobnega človeka, saj se zavedamo, da ta drugače kakor oni starodobni čuti in dojema, da se njegovo lastno življenje nahaja predvsem v imanenci vsakdanjih odnosov. Napredek je mogoč skozi poslušanje bližnjega ter medsebojno podeljevanje veselja in bolečin vsakdanjega življenja. Današnji človek se torej skozi izkustvo tišine pod oboki, med elementi iz surovega lesa ter tiho molitvijo z drugimi lahko ponovno zave svojega Stvarnika. Spominja se, da le Stvarnik ustvarja ter ohranja živa bitja in vse stvari.

Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem” (Apd 2,46). Ko vernik kleči pod križem ter vztrajno moli, da bi vedno bolj spoznal nežen Božji dotik, ta počasi zasluti, da je Bog s križa pravzaprav isti Bog, ki je sredi sveta in, ne nazadnje, sredi njegovega lastnega srca.

Križ kot osrednja in edina neposredna podoba v kapeli nas spominja, da sta posameznikovo samospoznavanje in prepoznavanje z brati in sestrami v eno krščansko skupnost mogoči zgolj preko križa. Križ je drevo življenja, v katerega krošnji najdemo edini pravi sad, Boga samega. Ta nas tiho, brez slehernega nasilja spominja: Sveti sem v tvoji sredi (Oz 11,9) ali kot pravi pesnik:

Prišla, prišla,

prišla je beseda, prišla,

prišla skozi noč,

in je hotela svetiti, svetiti.

(Paul Celan)

          Oltar kot Steber Darovanja.

Oblika oltarja sledi linijam obokanega prostora in nas v tlorisu spominja na prelomljeno hostijo, v pogledu pa na ribo. Lahko ga razumemo kot nadaljevanje poti iz krstilnice, ki pripoveduje zgodbo o vodi. Riba, ki je požrla svetopisemskega Jona, je postala simbol preobrazbe človeškega bitja. Po Tertulianu človek prenovljen v krstu postane kot riba v vodi. Riba naj bi bila tudi prva hrana, ki naj bi jo zaužil Vstali Kristus (Lk 24,42). Avguštin omenja, da Kristus biva v globini smrti tako, kakor riba živi v globini voda. Na ta način je riba postala simbol evharistične daritve in predstavlja enega najstarejših krščanskih simbolov. Prvi kristjani so ribo često upodabljali, se podpisovali z ideogramom ICHTIUS (gr. riba in hkrati začetnice Christos Theou Uios Soter ali Jezus Kristus Božji Sin in Rešenik) ter se tako razpoznali med seboj, zbirajoč se v zgodnje krščanske skupnosti. Izročilo pogosto predstavlja Kristusa kot ribiča in tudi tistega, ki vodi svojo barko Cerkev sredi razburkanega morja zemeljskega sveta.

Sredi oltarja je luknja. Praznina sredi bele gmote v gledalcu najprej vzbudi tesnobo, občutje brezizhodnosti. Iz noči zija groza in iz globine prihajata hlad ter vonj po smrti. Prazna očesna votlina predstavlja posledico greha, to je slepoto. Kljub slutnji o breznu smrti praznina sredi oltarja dopušča možnost drugačnega pogleda. Iz votline sredi beline prihajata žarek upanja in slutnja o resničnosti, ki je večja od teme. Ljudje vemo iz lastne izkušnje, da nas do izvira novega življenja vodi pot skozi temno dolino, običajno skozi obdobje bolečine in trenutke, ki so mešanica ozaveščanja lastne nepopolnosti in slutnje po popolni sprejetosti. Tak je proces očiščevanja. Je zgodba o rani. Ta postane svetilnik na posameznikovi poti. Popotniku osvetljuje pot kot luna in zvezde sredi noči. Iz nekoč temnega groba prihaja svežina. V svitu, blagi bleščavi in mistični svetlobi migota pomladno jutro. Dogaja se nekaj velikega. Skozi upanje prihajata odrešujoča radost in neizmerno veselje. Nekdo oznanja, da se je zgodila lepota človeškega življenja. Ko se sončni žarki dokončno razlijejo po deželi, ljudje širom sveta praznujejo veliko noč. Ti prispodobi smrti in hkrati Luči življenja nas spominjata, da imata smrt in vstajenje, v očeh upanja, en in isti obraz.

Človek, ki ljubi, se globoko v sebi zaveda, da je poklican k rasti. Tako kot kmet čuti klic k obdelovanju zemlje in kakor je sleherni človek povabljen k soustvarjanju površine sveta, tako kipar oblikuje površino. Ko ta z roko tiho riše po belini oltarne mize, na materialu pušča človeško sled, hkrati pa riše podobo povojev, v katere je bil zavit mrtvi Lazar. Kipar zapisuje spomin o jutru, ko so učenci našli prazen grob, na tleh groba pa prt, v katerega je bilo še nedavno tega zavito mrtvo Jezusovo telo. Ta podoba prinaša zgodbo o skrivnostni zmagi življenja nad smrtjo. Človeštvu predaja obljubo, ki presega meje sveta in meje vesolja: Vsi bomo vstali. Na ta način se kot posameznik lahko zavem, da nisem prvi, ki bom umrl. Od sedaj že verujem, da bova tudi jaz in ti nekoč skupaj vstala v večno življenje.

V običajnem času je oltar gol, pred evharistično daritvijo pa se nanj položi preprost prt, ki je znamenje darovanja, smrti in novega življenja v Kristusu. Nanj, kot v odprto knjigo, polagamo prošnje naših življenj. Med evharistično daritvijo prejmeta, tako oltar kot naša vsakdanja omejena narava, novo vsebino in novo obliko. Zahvaljujoč se Presvetemu Božjemu Obličju dobi naše življenje nov zagon in nov smisel.

          Ambon kot Steber Besede.

Kot arhitekturno-likovni element predstavlja ambon protipol oltarju, drugo fokusno točko in dodatni steber v prostoru stebrov. Ambon ima v liturgičnem smislu drugačen, a vendar enakovreden pomen oltarju. V tlorisu se v ambonu ponovi oblika križa, kar nas opominja, da Božja Beseda Jezus Kristus leži na križu. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal … njeni je niso sprejeli … (Jn 1,10–11). Ta Beseda je meso postala in se naselila med nami (Jn 1,14).

         

 

Tabernakelj kot Steber Evharistije.

Tabernakelj je oblikovan kot interpretacija srednjeveškega kužnega znamenja. Kužno znamenje je bilo mesto, ki je, stoječe sredi polja, pogosto predstavljalo poslednji in edini stik med bolnimi in zdravimi. H kužnemu znamenju so naši bolni predniki prihajali po hrano. Tako nas ta arhitekturni element v okolici Škofje Loke in širše Gorenjske spominja na čas stiske in na vero preprostega človeka, ki se je zatekal v izbrane kraje, ki so mu vlivali upanje na preživetje.

Čeprav je stiska enaindvajsetega stoletja drugačna. Sodobni človek je zmeden od informacij, katerim zaradi hitrosti ne uspe več slediti. Razpet je med mnoštvom izbir, ki ga puščajo v tesnobi. Tako raztresen bega iz dneva v dan, hkrati pa neprestano iščoč tolažbe, miru in tišine. Blagor tistim, ki v tem na videz razsutem svetu najdejo mir in sami sebe. Tako kot srednjeveški kužni bolnik tudi novodobni kristjan veruje, da je rešitev v Bogu. Kristus mu pomaga na pot k lastnemu osrediščenju. Vernik čuti, kako iz Vstalega prihaja svetloba, ki kot jutranja zora po težki noči prinaša upanje. Kristus je vir ljubezni, s katero se človek hrani. Še več, kdor kleči pred Najsvetejšim, verjame, da sta h gostiji povabljena vsak posameznik in vse človeštvo skupaj. Ne nazadnje smo pred Najsvetejšim nagovorjeni, da lastno izkušnjo Božje ljubezni sedaj odnašamo drugim. Z njo prihajamo v srečanja vsakdanjosti svojega lastnega življenja. Na ta način se kristjan zave osnovne značilnosti ljubezni, ta namreč je, da ljubezen ne more preživeti, če ta ni namenjena še (ne)komu. Skozi ljubezen po eni strani postajamo vse bolj avtentični, hkrati pa si skoznjo postajamo vse bolj podobni med seboj oziroma – kot beremo o apostolih in kristjanih prve cerkve – Erat autem eorum cor unum ali: Vsi so bili enega srca (Angela Merici, Oporoka, 10. volilo, 7). Zastonjska podelitev ljubezni je torej edina pot, po kateri zemeljski vsakdan postaja svet, človek po njej pa postane odrešen smrti.

Najsvetejše ni, kakor smo morda vajeni, povzdignjeno od človeških oči. Tabernakelj se nahaja skoraj v višini oltarja ali ambona: evharističnega darovanja in mesta prebiranja Božje Besede, dveh elementov, ki na različne načine govorita o eni in isti Božji navzočnosti. Stebroma Evharistije in Besede, ki sta v stalnem medsebojnem dialogu, se tako pridruži tabernakelj. Najsvetejše v njem je živa priča vstajenja. Naslednji razlog odločitvi za neobičajno nizko pozicijo tabernaklja leži v človekovi naravi. Ljudje smo utrujeni od vsakdanjosti, radi bi molili, pa nam ne gre. Noge nas ne drže in oči se nam zapirajo, Kristus pa se vseeno spušča do naših utrujenih src. Znova in znova se spušča do najbolj utrujenega in tistega, ki je o(b)stal najniže, kot resnična luč prihaja in razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1,9.14). Torej, v najbolj utrujeni duši in sredi najgloblje teme zasije nova in večna luč, da bi bivala v naših srcih. Moli, Gospod, moli, blizu sem, a utrujen (Paul Celan).

 

IV. Zaključek

Pri načrtovanju arhitekture in revitalizaciji kleti kašče iščemo jezik, ki bi združeval kompleksno zgodovino objekta in širšega kraja z novim poslanstvom Hiše Kruha. Vodi nas osnovna misel, da bi prostor, kljub novi likovni govorici, in hkrati ravno z njo, zadihal z okoljem, v katerem se nahaja.

Skozi proces snovanja kapele Presvetega Božjega Obličja, preko iskanja ustreznih oblik in z obdelovanjem materiala želimo odkriti kar najbolj resničen izraz prostora, v katerega posegamo. Ker nas zanima bistvo stvari, poskušamo razkriti globlje razsežnosti življenja in seči do resnice, ki biva pod svetlečo površino materialnosti in skušnjavami subjektivnih želja.

Skozi snov, oblike, barve in svetlobo iščemo novo govorico dialoga med starim in novim, med tradicijo in inovativnostjo. Iščemo pot, po kateri bi arhitektura nagovarjala sodobnega človeka, sredi njegovih potreb, iščočega miru sredi vsakdanjega sveta.

Prostor je kot izpraznjena posoda. Navidezna praznina prostora je predvsem najprej v službi obiskovalcev, potreb, ki izhajajo iz različnosti posameznikovega približevanja Bogu. Govorica te male arhitekture zato deluje tiho, skoraj asketsko. Enostavnost ter tihota oblik, materialov, barv in svetlobe nam spregovorita o tem, kako Bog vstopa v svet. Ta Bog je nevsiljiv in nežen, je brez vsakega razkošja in drugačen od sveta, je Bog, ki ne skrbi za lastno podobo in Bog, ki se človeku približuje z nežno notranjo svetlobo. Ta žari od jaza k bližnjemu.

Razvrstitev arhitekturnih in postavitev liturgičnih elementov, kontrastna obdelava površin z navidezno dihotomijo materialov in oblik ter igra med grobim in finim govorijo o sodobnem človeku, ki se sredi razburkanega življenjskega tempa srečuje s skrivnostjo transcendentnega.

Verjamemo, da nam lahkotnost ter izčiščenost ambienta lahko pomagata, da se v svetu, prenapolnjenem s podobami, odpremo presežnemu. Zadržana likovna govorica prostora je posledica našega prepričanja, da se človek šele skozi odmik v tišino, enostavnost in ponižnost lahko prepusti Bogu. Šele tedaj Vsemogočni nastopi v svoji polni moči, posameznik pa lahko zaživi v vsej svoji avtentičnosti. Podobno je z arhitekturo in s prostorom. Šele tedaj, ko svojo idejo poenostavimo do konca, lahko spregovori prostor sam.

V obdelovanju površin in materialov, vzpostavljanju odnosov med posameznimi elementi ter iskanju njihovega ravnotežja vidimo prispodobo razgaljenosti človeške duše. Stene prostora delujejo gole, da bi medse laže sprejele človeško različnost. Izhajajoč iz misli, da je “v hiši mojega Očeta mnogo bivališč” (Jn 14,2), arhitekturno govorico prilagodimo enkratnosti, v kateri se prepoznava posamezen iskalec. Tak pristop nam pomaga ter odpira v prostor, ki sprejema raznolikost človeških značajev in doživljanj v raznovrstnosti trenutkov posameznikove osebne zgodovine. Želimo mu pomagati, da bi poslušal sebe in tako prisluhnil drugemu, potrebam sveta ter hrepenenju Boga po odrešitvi vsakega človeka. Želimo, da bi kapela z vsem svojim izrazom sevala tišino, da bi lahko sredi lastnega srca odprli prostor dialogu ter resnično pričeli verjeti, da je v zgodbo odrešenja povabljen vsak od nas in vsi skupaj.

Ker duša sodobnega človeka globoko hrepeni po miru, njegovo utrujeno uho pa strastno grabi po tišini, vidimo nalogo kapele predvsem v tem, da odpre vrata v tišino in zbranost, da nam pomaga sestopiti iz vsakdanjega sveta ter prisluhniti notranjemu dogajanju srca, na katerega je skoraj pozabil. Tu naj bi našel predvsem dom, v katerem bivata polnost in sprejetost.

V Kapelo Presvetlega obličja torej vstopamo in se v njej ustavljamo, da bi se odpočili ter okrepčali za nadaljnjo pot. Tu spoznanega Boga bomo nato lahko odnesli med tiste, ki ga še niso srečali in vse, ki še vedno trpijo lakoto po preseganju grobe vsakdanjosti, po sprejetju, toplini in domu. Na ta način naj bi kapela postala duhovno počivališče na posameznikovi poti. Ker verjamemo, da prostor lahko zaživi šele z ljudmi, ki ga bodo napolnili s svojimi molitvami, vas vabimo, da vstopite in prisluhnete.

Arhitekt Robert Dolinar DJ

 

“Okrepi moja čustva in moje čute,

da ne zaidejo ne na desno ne na levo

in me ne odvrnejo od

tvojega presvetlega obličja,

ob katerem se potolaži

vsako potrto srce.”

sv. Angela


Oblikovalec kapele: arh. Robert Dolinar DJ
Avtor teksta: arh. Robert Dolinar DJ
Foto: s. Irena Mohorič, arhiv Hiše kruha