V petek, 30. septembra, je prišel dolgo pričakovani dan izleta. Ker se nam je mudilo na avtobus, so otroci ta dan prišli v vrtec že malo prej. No, vsaj tisti, ki niso želeli zamuditi zajtrka.

Ob 8. uri je avtobus že odpeljal, in sicer proti Notranjski: v Cerknico. Ko smo se posedli in pripasali, se je začela enourna pot. Da bi varno prispeli, smo najprej zmolili in se priporočili sv. Krištofu, potem pa smo se kratkočasili ob legendi o Cerkniškem jezeru oz. kako je prepovedana ljubezen gnala viteza, da je poplavil vso dolino za roko svoje izvoljenke. V Cerknici smo se najprej ustavili v Turistično informacijskem centru in si pogledali film o jezeru ter o drugih naravnih znamenitostih cerkniškega polja. Pot nas je nato odpeljala do suhega jezera, kjer sta nas na veliko presenečenje in veselje otrok pričakala zaljubljenca iz legende, Karlovška hči in Šteberški sin. Za kratek čas sta se ločila, saj je vsak popeljal svojo polovico otrok mimo suhega dna do požiralnika. Od zaljubljencev smo se tu poslovili in se napotili naprej (oz. nazaj) v Zelše k družini ravnateljice Tine. Najprej smo si pri prvi sosedi pogledali in nekateri tudi zajahali konje, pozdravili krave, morda pa je tu bila še kakšna ovca. Od prve sosede smo šli še k drugi sosedi, ki nam je pokazala pujske, kravo in njenega telička. Potem pa smo se pri Tini doma dobro okrepčali z malico in sokom. Tinina mama nas je presenetila še z odličnim domačim pecivom. Nato je povabila otroke, da so ji pomagali nahraniti kokoši in pobrati jajca. Tako okrepčani in polni novih vtisov smo se kmalu poslovili in odpeljali nazaj v belo Ljubljano.

Metod Emeršič