Jesen je čas za obiranje sadov. Kot kmečki otrok se rada spominjam barv in vonjav, ki so s tem povezane: krompirja na sveže zorani njivi, vonja požete koruze, ki smo jo shranili v silos, zeljnatih glav v gajbicah in paradižnika, ki je zorel na okenskih policah. V kleti je dišalo po jabolkih in hruškah z domačega vrta, v krušni peči so se sušili orehi in v kuhinji so bile pripravljene slive za marmelado. Barve in vonjave so napolnile prostore v hiši in okrog nje. Vse je govorilo o rodovitnosti zemlje in obdarovanosti.

Letošnjo jesen preživljam v Rimu. Sredi mestnega vrveža in vsega, kar je z njim povezano. V veliko veselje mi je velik vrt za hišo. V njem ob jutrih slišim ptičje petje in veter otresa z dreves raznobarvno listje. V teh dneh je vrt poln najrazličnejsih barv: toplo rimsko sonce je obarvalo mandarine, pomaranče in grenivke. Tako so domače mandarine že nekaj dni na naših mizah: dišeče, okusne, z mnogimi pečkami. Povsem drugače je kot prej, ko smo imeli na mizah le sadje iz trgovine.Tudi v jedilnici diši. Večkrat se zbiramo v njej h klepetu in si ob tem postrežemo z mandarinami. Letos je drevje bogato rodilo. Zemlja je obrodila svoje sadove. Gospod nas zares blagoslavlja.

Foto: sr. Agnieszka