Pri katehezi Dobrega pastirja velja načelo: »Pomagaj mi, da pridem bliže k Bogu.«

Ko zrem v to načelo, vidim, da je to tudi namen KDP, ki se dotika bistva kateheze, saj vodi k bistvenemu, k Bogu, in se sprašujem, kaj to pomeni zame, katehistinjo. Trenutno vidim v tem stavku dva notranja imperativa: moja duhovna rast in samovzgoja. Katehist KDP je orodje v rokah Dobrega pastirja. On sam, Dobri pastir, želi vse bližji odnos z otrokom. On sam ga ljubi in hrepeni po otrokovi ljubezni do njega. Vendar Dobri pastir potrebuje orodje, potrebuje katehista, ki kot Janez Krstnik pokaže na »Božje Jagnje« (Jn 1,36). Potrebuje katehista, ki osvoji tudi Krstnikov pogled na svoje poslanstvo: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« (Jn 3,20) in zavzame držo evangeljskega nekoristnega služabnika, ki naredi to, kar je dolžan narediti (Lk 17,10).

Evangeljska vzora me spodbujata, da skrbno iščem poti, kako bi sama bila bliže Bogu, da si prizadevam biti v Njegovi navzočnosti, da bi me Dobri pastir mogel uporabiti tako, kot On želi, kot me On potrebuje za otrokov globlji odnos z Njim. Vabita me, da moje osebno središče ni v meni sami, ampak v Jezusu Kristusu. Predvsem pa me spodbujata, da uporabim konkretno sredstvo, ki mi bo pomagalo živeti v Božji navzočnosti.

Vidim tudi možnost, da si katehisti med seboj pomagamo in se tudi na območnih srečanjih pogovarjamo o možnih sredstvih, si podelimo svoje izkušnje in tako drug drugemu »pomagamo priti bliže k Bogu«. Čisto osebno in konkretno sredstvo pa je večerni pregled dneva, ko se neodvisno od kateheze oz. neposrednega dela z otroki, sprašujem, kako sem danes prihajala in ostajala v Božji navzočnosti.

Darjana Toman