Zadnja nedelja v cerkvenem letu je nekakšen povzetek vseh preteklih nedelj, združitev celotne skrivnosti odrešenja v osebi Božjega Sina Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva. Bog Oče je ustvarjal svet izhajajoč iz svojega Sina, njemu je zaupal odrešenjsko poslanstvo in v njem bodo vse stvari našle svoj smisel, svojo dopolnitev, svojo resnico: »Iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke!« (Rim 11,36). Vrhunec cerkvenega leta tako kaže smer naše poti, pokaže dovršitev, eshatološko prihodnost, ko bo Bog dokončno vse v vseh (1 Kor 15,28). Ta resničnost se uresničuje počasi, kajti v načrt te prihodnosti je vključen človek kot svobodno bitje. Bog nima potrebe, da bi krepil svojo kraljevsko moč, kot to počnejo svetni vladarji, kajti Bog ima že od začetka časov absolutno oblast, vse je v njegovih rokah. A, kot beremo v Janezovem Razodetju, želi Bog v to vključiti tudi človeka, čaka, da človek zori in svobodno sprejema Božji način življenja, da bi potem s človekom delil tudi svoje kraljevanje.

Če je današnjemu človeku podoba kralja precej tuja in jo hitro poveže s pravljicami ali pa z raznimi totalitarnimi sistemi, kjer si kralji z nasilno močjo podvržejo svoje sovražnike, da si utrdijo svoje kraljevanje, pa je v Svetem pismu podoba kralja zelo pogosto omenjena. Izvoljeno ljudstvo, ki se rodi iz zaveze z Bogom, nima svojega kralja, kajti Jahve kraljuje nad Izraelom, a ker imajo vsi drugi narodi kralje, si ga zaželi tudi Izrael in si ga tudi postavi (prim. 1 Sam, 8). Medtem ko se poganski kralji z lahkoto poistovetijo z božanstvom, pa Judovske kralje preroki stalno opominjajo k zavesti, da so podvrženi zavezi in postavi.

V Novi zavezi stopi v ospredje tema Božjega kraljestva, a da bi imela ustrezno mesto v sporočilu odrešenja, jo Jezus popolnoma sleče vsakršne politične konotacije. Kakšen kralj je Jezus? V svojem javnem delovanju se nikoli ne navduši nad množicami, ki ga hočejo postaviti za političnega kralja, prav tako se nikoli ne postavi ob bok tedanjim rimskim vladarjem, kajti: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Jn 18,36) odgovori Pilatu. Ne zanika svojega kraljevskega dostojanstva, a to kraljestvo ni po kategoriji Pilata in tega sveta, ampak se bo razodelo v njegovem povzdignjenju na križ, v vstajenju in poveličanju. On gradi svoje kraljestvo z oznanjevanjem evangelija, ki je evangelij usmiljenja, ljubezni, ponižnosti, služenja. Torej je njegovo kraljestvo še kako ukoreninjeno v tem svetu, v tej zgodovini, v tem človeštvu, s katerim se je poistovetil, a on sam ne izvira od tod.

Izvir njegovega kraljevanja je Očetova volja, je Oče, ki želi, da se nihče ne bi pogubil. Zato pošlje svojega Sina, ki se rodi v revščini, živi v izgnanstvu, je preganjan in nerazumljen, ker je solidaren in usmiljen z grešniki, svojim umiva noge, jezdi na osliču … Je Kralj, ki ne išče sebe, ne služi sebi, ne jemlje, ampak daje, ne le svoje dobrine, ampak samega sebe, daje svoje srce, kajti njegovo kraljevanje je duhovniško. On je Duhovnik, Prerok in Kralj, ki daje svoje življenje zato, da bi njegovi kraljevali skupaj z njim, da bi s svojimi delil vso moč in oblast, ki mu jo je zaupal Oče. Zato mu nepregledne množice v Razodetju vzklikajo: »Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme oblast in bogastvo, modrost in moč, čast, slavo in hvalo« (Raz 5,12). Da, Jagnje. Kristus Kralj, ki je Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi, je krotko, zaklano Jagnje, ki stoji na prestolu. In tisti, ki imajo prav takega kraljevskega duha, kraljujejo skupaj z njim v kraljestvu miru in ljubezni.