Pod našim kuhinjskim oknom raste mandljevo drevo. Komajda vemo zanj. Zame (in kot sem opazila, tudi za ostale) postane zanimiv januarja in februarja. Sredi zime, ko smo že naveličane kratkih, oblačnih in deževnih dni, radovedno pogledujemo skozi okno. To obdobje sem sama pri sebi poimenovala čakanje na prvi cvet. Ker sem vedno znova pogledovala na veje, ki štrlijo pod oknom, sem se vprašala, kaj mi to drevo pomeni. Odkar vem, da je prerok Jeremija omenil mandeljevo vejo (Jer 1,11) , mi je to simbol upanja. Drevo, ki cveti, ko je še zima. Ko je hladno in neprijazno, on že obljublja, kar mi, zaviti v bunde, še ne verjamemo. Sedaj mi je ta podoba še bližje. Vsakič sem pogledala s vprašanjem: »Kako dolgo še do prvega cveta? Kdaj se bo že začela pomlad?« Vsak dan se pozna in sproti sem lahko sledila napredku od brstov, ki so se začeli napenjati, dobivati zeleno barvo in potem sledi obdobje »tik pred eksplozijo«. Sedaj je poln cvetja. In ne laže, kajti pomlad res prihaja korakoma.

In ker je pomlad že takorekoč tu, sem se lotila pleti tulipane. In tukaj sem našla drugi močan simbol (ki ga Jeremija ne omenja). V gredi sem našla zakopano čebulico, ki še ni pognala zelenja. Videla sem, da je obžrta. Vseeno sem jo vtaknila nazaj, saj se mi »rana« ni zdela tako huda. A šele takrat sem jo v resnici dobro pogledala. Bila je tudi nagnita, brez korenin in v rokah mi je razpadla po slojih. A vendar! Prav iz zunanjega sloja je poganjala kalček. Mlad lep kalček. Ta moč življenja me je prav pretresla. Kapo (rutko) dol! Če pa to ni borba! S posebno pozornostjo sem položila to povsem ranjeno čebulico nazaj v zemljo. In kako zelo želim, da bi nek dan zagledala mlad zelen list.

Poleg svežih vrtnarskih novic, naj napišem še to: Poleg okna na mandeljevec pogledujem tudi skozi okno interneta v Slovenijo. Bolj zimsko, da. A mandeljevec cveti, ko je še zima.