V nedeljo, 29. julija 2018, je bila ob priložnosti občinskega praznika v Radovljici, med drugimi dejavnostmi, okrogla miza o naši sestri in njihovi rojakinji Mariji Rafaeli (Mariji Heleni) Vurnik (1898-1983).
Zbrali smo se po maši ob 11.15 ob kapelici sv. Terezije Benedikte od Križa za cerkvijo. Pogovor je vodila gospa Alenka Bole-Vrabec, odgovarjala je s. Mihaela Bizjak. Udeleženci pogovora so se živo zanimali za s. Rafaelo, bili so res hvaležni za predstavitev. Prišla je tudi dopisnica Gorenjskega glasa, ki je pogovor snemala in fotografirala.
Predsednik kulturnega društva je rekel, da želijo nadaljevati z raziskovanjem njenega življenja in prav tako življenja njihove rojakinje, naše sestre in glasbenice Marije Eleonore (Josipine) Hudovernik (1863-1945).
Slika s. M. Rafaele v občinski sejni sobi v Radovljici
Foto: Gorenjski glas
Iz pogovora:
Za pogovor z gospo Alenko Bole -Vrabec o življenju in delu s. M. Rafaele Vurnik, OSU
Uvodoma bom povedala, da gre za imenitno, izjemno Radovljičanko, ki jo vsi v domačem mestu – razen njene družine – premalo poznamo. Njena fotografija sicer visi v radovljiškem »senatu« – sejni dvorani občine Radovljica – fotografijo imamo, vedenja pa ne. O njej je pisal mag. Jure Sinobad v radovljiških zbornikih, najdemo jo tudi med »Gorenjci« Mestne knjižnice Kranj, nekaj zapisov v Družini in Ognjišču – celostne podobe pa nimamo. Nekaj o družini Vurnik, o starših in štirinajst let starejšem bratu Ivanu. Verodostojna, a kratka objava o njenem življenju in delu je v zborniku Pozabljena polovica, pomembne, a zamolčane Slovenke 19. in 20 st. , kjer najdemo tudi Josipino Hočevar. Zakaj prav ta datum za predstavitev? Rodila se je l. 1898, pred 120 leti in l. 1918 – torej pred sto leti – je s. Rafaela napravila prve zaobljube, l. 1921 pa večne in zrelostni izpit za poučevanje.
Povabili smo v goste s. Mihaelo Bizjak, ki je s. Rafaelo še poznala in z njo nekaj let živela v skupnosti v Ljubljani.
Kako in kje sta se s s. Rafaelo spoznali?
S. Rafaelo sem prvič srečala jeseni l. 1969, ko sem prišla na pogovor glede moje poklicanosti in sprejema k uršulinkam v Ljubljani. Takrat je bila provincialka jugoslovanske province. Ko sem se iz študentskega naselja preselila k sestram, sem se z njo pogosto srečevala, če je le bila doma in ne v kakšni drugi skupnosti ali na Hrvaškem, kamor je hodila po službeni dolžnosti.
Ko sem bila v noviciatu v Varaždinu v letu 1971/72 je s. Rafaela kot provincialka večkrat prišla tja po uradnih potih in vedno je obiskala novinke ter nam namenila kakšen nagovor. Doživeto in nazorno, tudi s pomočjo risanja, je predstavila skrivnost življenja v Sveti Trojici. Spomin na njenega očeta, ki jo je kot deklico ob večerih vzel v naročje, ji je govoril o ljubezni nebeškega Očeta in o tem doživljanju nam je pogosto govorila in to je izvabilo tudi solze iz njenih oči. Ko sem videla, kako je kljub 73. letom hodila lahkotno in pokončno, mi je prišla na misel vrstica iz preroka Izaija: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, … tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.« (Iz 40, 30.31). Ona je res izžarevala neomajno zaupanje v Boga.
Celoten pogovor si lahko preberete na povezavi S. Rafaela VURNIK, 29. julij 2018.