S. IVANA (CECILIJA) REPNIK

20.11.1931 – 18.3.2017

Rodila se je 20.11.1931 v Glinjah, župnija Cerklje na Gorenjskem, kot peti otrok, očetu Francu in mami Katarini Repnik. Vseh otrok je bilo osem. Krščena je bila 22. novembra in tako postala božji otrok na dan sv. Cecilije, po kateri je dobila ime. Sv. Ceciliji se je vedno rada priporočala in jo imela rada. Prvo sv. obhajilo je prejela v Cerkljah, 18. maja 1939 in sv. birmo 23. junija 1940, tudi v Cerkljah.

V družini so bili globoko verni, starši so že majhne otroke naučili prve otroške molitve. Že kot majhna je s. Ivana pasla krave, saj so imeli doma veliko živine. Ko je zbolela mama, je morala z desetimi leti prijeti za vsa gospodinjska in kmečka dela. V letih pred vojno je bilo težko, vojna pa je prinesla nove preizkušnje. Brata Ludvika so jeseni 1945 za vedno izgubili, njegovo telo verjetno počiva v breznu v okolici Ljubljane.

Februarja 1955 je močno začutila, da jo Gospod kliče in ta klic je ni več zapustil. Rada bi šla v samostan, pa ni vedela kam. Prosila je Boga, naj ji pokaže pravo pot. Nekega spomladanskega dne po veliki noči 1955 se je odločila, da g. kaplanu Leopoldu Končanu zaupa svojo željo, da bi šla v samostan, da pa ne ve kam. Kaplan je poznal uršulinke in jo usmeril k sestram v Škofji Loki. G. kaplan je večkrat pisal m. Katarini Pirc, kdaj bi lahko prišla na obisk k sestram. Nekega dne je m. Katarina odgovorila z besedami:

»Naj se le enkrat pride pokazat, saj jih še sprejemamo; delile si bomo zadnji košček kruha, streho pa bo imela tako, kakršno bomo imele same.«

Na praznik Svetega Rešnjega Telesa se je napotila s kolesom proti samostanu. Poti ni poznala in je prišla že do Medvod in nato preko ovinkov našla nunsko cerkev, kjer so jo z veseljem sprejeli. 2. januarja 1956 je bila sprejeta v kandidaturo, ki jo je začela skupaj s s. Lavrencijo Kržišnik. Prav s. Lavrencija je v zadnji bolezni največ pomagala s. Ivani, ji stregla in skrbela zanjo, s pomočjo s. Irene Janež.

S. Ivano je nato redovna pot vodila v Varaždin, kjer je opravila postulat in noviciat ter 21. oktobra 1958 izpovedala prve zaobljube. Po zaobljubah se je vrnila v Škofjo Loko, nato pa s sestrami živela pri Svetem Duhu, kamor so se preselile leta 1961 in kjer je veliko pomagala pri kmečkih opravilih, na polju in v hlevu. Vsega skupaj je v svojem življenju 7 let preživela v samostanu v Škofji Loki, 24 let pri Svetem Duhu in 28 let v Mekinjah. Večne zaobljube je izpovedala 21.10.1965 pri Svetem Duhu. Rada je delala na vrtu, v sobi gojila rože in v zadnjih letih svojega življenja preživela s kvačko v rokah. Zelo rada je poslušala radio Ognjišče in preko njega spremljala vse dogodke v Cerkvi na Slovenskem in tudi po svetu. Zelo rada se je spominjala romanja v Lurd, ki se ga je z bolniki udeležila ob 50 letnici redovnih zaobljub. Podobo – kipec Lurške Marije je zadnje tedne imela vedno na postelji, da jo je v stiski lahko tudi prijela. Z veseljem je pričakovala vsakoletno romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Verjetno se je udeležila vseh.

Z veliko skrbnostjo in neverjetnim spominom je sledila vse svoje sorodnike. Molila zanje ob rojstnih dnevih in godovih. Še zadnji dan, je verjetno želela voščiti bratu Jožetu za god tako, da je klonila skoraj s slušalko v roki.

Po zadnji težji bolezni, ki jo je sprožila gripa januarja 2017, je njeno že oslabljeno srce vedno bolj pešalo. Sestre smo lahko spremljale kako zavestno se je pripravljala na smrt tako, da se je spravila ali želela spraviti z vsemi ljudmi, s katerimi je kdaj prišla v konflikt. Njeno sicer oslabelo srce je postajalo vedno bolj hvaležno in predano Gospodu.

18. marca 2017 jo je sv. Jožef pospremil na zadnje potovanje, v naročje nebeškega Ženina, po katerem je vse življenje hrepenela.

Leta 2005, ko je bila še v Mekinjah, je napisala:

»Tudi vam, drage sestre, se priporočam v vaše svete molitve, ko se preselim v večnost … Vse lepo pozdravljam in vse prosim, da mi odpustite, kakor tudi jaz vam vsem odpuščam in vas tudi v smrti prosim za molitev, da ne bom pozabljena.«

Sveti Duh, 20. marec 2017