Zelo dobro se še spominjam dne, ko sem se počutila zelo, zelo osamljeno. Zdelo se mi je, da ni človeka, ki bi me razumel in mi bil zares blizu. Bog se mi je zdel nekje daleč, kot da ga prav nič ne zanimam, ne kje sem, ne kaj delam, ne kako se počutim. Torej sama, v slabem razpoloženju, z veliko praznino, samoto v srcu in nikjer nikogar in ničesar kar bi to praznino vsaj malo olajšalo in napolnilo. Nobena dejavnost, ne knjiga, ne glasba, nič ni imelo svojega pravega učinka.

Sedela sem pred samostanom in zrla nekam v daljavo od koder sem v tistem trenutku zaslišala cerkveni zvon. Sredi petkovega popoldneva, ob 15.00. Presunilo me je.  Vsak petek ob 15.00 zvonijo zvonovi v spomin na Jezusovo smrt. Dojela sem praznino, ki je dejansko nastala na Zemlji, ko je človek umoril Boga in človeka, Jezusa. To je bil trenutek, ko se je stemnilo po vsej zemlji. To je bila resnična osamljenost vse Zemlje in vseh ljudi. Razumela sem: življenje brez Boga je resnična osamljenost.

V tem milostnem trenutku petkovega popoldneva ob 15.00, predvsem pa zaradi milosti Jezusove smrti na križu na veliki petek, zaradi njegove ljubezni, se je moja bolečina samote spremenila v molitev za vse ljudi, ki Jezusa ne poznajo in za tiste, ki mu ne dajo mesta v svojem življenju.

Čeprav je od tega dogodka približno 6 let, se še sedaj vsak petek ob 15.00 v molitvi spomnim vseh resnično osamljenih.