Bila je najmlajša hči od osmih otrok. Že šestletno jo je mati pripeljala v nunsko “vnanjo” šolo. Osnovno in meščansko šolo ter učiteljišče je obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani in maturirala 1897. Dvajsetletna je vstopila v samostan. Materi je svojo odločitev posredovala v verzih.
35 let je poučevala na uršulinskih šolah, najraje od vsega slovenščino. Leta 1929 je bila izbrana za predstojnico ljubljanskega samostana in nato za vrhovno predstojnico tedanje jugoslovanske province.
Zadnja leta življenja je preživela v uršulinskem samostanu v Škofji Loki, kamor so bile uršulinke pregnane po II. svetovni vojni.

Njena najbolj poznana pesniška zbirka nosi naslov Iz moje celice.

POZIV

O srečna ura! Zlati dan življenja!
Bilo je v leti, ko so maki cveli,
ko rožni grmi ljubko so dehteli,
ko limbarji so peli spev vstajenja.

Prišel si ti – cilj mojega stremljenja,
ves lep in čist, kot kralj v obleki beli,
pogledi tvoji dušo so objeli,
zbudili v nji so zarjo hrepenenja.

Pozval si me: »O, bodi mi nevesta!
Zapusti svet, ki za trohnobo blodi,
široka, glej, je pogubljenja cesta.

V odpovedi junaška, srčna bodi!
V ljubezni večni mi ostani zvesta!
Beseda moja le v življenje vodi.«

BOJ

Objeli so mi dušo hudi boji:
pred mano stal je bridki dan slovesa.
»Ne hodi proč!« so klicala drevesa,
ki večkrat zrla so me v senci svoji.

Kako takrat je bilo v duši moji!
Pusti naj dom, ta blažena nebesa,
kjer žalost ni skalila mi očesa –
Pustim naj vse, sledim besedi tvoji?

Pustim naj tiste, ki jih v duši nosim,
ki sto vezi me močnih nanje veže?
Nikdar naj jim cvetlic na pot ne trosim?

Drhti telo, če ud se mu odreže …
Moči mi daj, Gospod, le to te prosim,
moči, ljubezni daj, ki vse preseže.

EVHARISTIČNA LJUBEZEN

Dajte luči jasnih luči,
da posvetim v tihi hram,
kjer prebiva Kralj vesoljstva,
ljubi Jezus tako sam.

Dajte ognja, da zanetim
mrzle zemlje mrzli rod,
rod sebični,v čigar sredi
tuj med tujci je Gospod.

Dajte mi ljubezni bakljo,
da jo vržem med ljudi,
morda le srce vsaj eno
zanj v ljubezni zagori.

V prah ljubezen se pogreza,
človek ljubi prazno smet;
evharistične Ljubezni
ne pozna, ne ljubi svet …

ŽIVLJENJE

Prihaja dan. V desnici meč
in ostrega trnja krono bodečo,
v levici najdražje nebeške dari,
vso zemeljsko srečo.

Delil bo vsem z radodarno roko.
Kako?

Morda na glavo ti krono pritisne,
da solza v očeh ti zablisne;
morda ti strese sreč v naročaj,
na ustna tvoja pričara smehljaj,
morda!

Naj bo karkoli! Darove vzemi,
bridkost in srečo hvaležno objemi
trn v kroni bodeči
kot v tihi sreči
je Bog.

BREZMADEŽNA, OB TVOJI ROKI

Skrivnost kraljevsko nosim v duši,
Brezmadežna, ti veš za njo:
posvečujočo milost božjo
zaupalo mi je nebo.

Deviška Mati, prošnja ena
mi polni noč in dan srce:
O, naj prinesem dušo lepo
in nedotaknjeno pred te!

Bojim se za zaklad nebeški …
Skoz zastrupljeni zemski mrak
v zdrobljivi ga posodi nosim …
Kam naj usmerim svoj korak?

Hodiva skupaj! V tvojem varstvu
ne bo me groza spolzkih stez,
Brezmadežna, ob tvoji roki,
po tvojih potih – do nebes!