Leto 1535, november, četrtek. Otožen november, oster mraz je spreletaval človeka. Zavita v svoj sivi plašč je Angela molila pri sv. Afri. Pred njo na kolenih osemindvajset deklet, ki so vztrajno prosile za sprejem v Družbo. Prve. Sedaj so se ji zdele že dovolj pripravljene za ta korak. V drugi vrsti klopi je bila z očmi, polnimi želja, še kakšna. Tisto zimsko jutro je bilo pri maši le malo ljudi. Bil je dan sv. Katarine in duhovnik v rdečem ornatu je govoril o zaroki device s Kristusom, nato pa o lepoti devištva in predanosti Njemu.

Po maši so se zbrale v oratoriju, tajnik je vzel knjižico. Na platnico iz belega kartona je že napisal: 1535, 25.novembra. Vpisal je ime matere sestre Angele in nato še imena osemindvajsetih devic Družbe. Vsaka mu ga je narekovala, ta s tresočim, druga s tršim glasom, ki naj bi spretno skril ganotje. Ves obred je bil v tem, a cvetje in veselje sta naredila praznik svečan.

Ko je bilo sestanka konec, se je Brescia pripravljala na delo, na trgovske in obrtniške posle. Obetal se je mračen in mrzel dan. V Cerkvi pa se je rodilo novo življenje, vzbrstela je pomlad.

(povzeto po knjigi V vetru Duha)