STRMENJE NAD EVHARISTIJO VIII.
Verovati v skrivnost – slaviti skrivnost – živeti skrivnost
ITE, MISSA EST! – ZAVEZA ZA MISIJON
V rimski tradiciji se je maša vedno končala z besedami: »Ite, missa est.« Točnega pomena ne vemo, duhovni pomen se povezuje z izrazoma dimissio ali missio, poslanstvo v misijon. Te besede odslovitve torej lahko razumemo takole:
»Pojdite in uresničujte nalogo, za katero ste poslani!«
»Ite, missa est,« sklene liturgijo v ožjem pomenu besede, ritual; obenem pa nas uvede v liturgijo vsakdanjega življenja. Izraz liturgija ne označuje le sv. maše, ampak naj bi naše življenje postopoma postalo živa liturgija – prostorje, kjer se uresničuje to, kar smo pri maši slišali, videli in doživeli. Liturgija se nadaljuje v življenju vernika tako, da poda naprej to, kar je sam prejel. Kristjan kot del Kristusovega telesa postaja vedno bolj podoben Kristusu – kar sliši in vidi, da se je zgodilo pri sv. maši, se vtisne vanj, ga od znotraj spremeni in ga spodbudi, da bi v konkretnosti svojega življenja živel to ali ono Kristusovo držo, dejanje. Sveti Duh ga od znotraj oblikuje, mu navdihuje misli in mu daje moč, da bi Kristusu sledil v svojem življenju – da bi ljubil z Njegovo ljubeznijo.
Vemo, da četrti evangelist ni opisal postavitve svete evharistije. Kljub temu pa nam je v šestem poglavju zapustil dragocene misli za meditacijo o kruhu življenja. Poleg tega nas s pripovedjo o umivanju nog (Jn 13, 1-15) vabi, da vsak dan živimo tisto, k čemur nas obvezuje evharistična vera.
V prvi Cerkvi so liturgijo vsakdanjega življenja takole opisali:
Vsak, ki mu gre dobro in je voljan, daruje po lastni odločitvi, kolikor hoče. Kar se nabere, se shrani pri predstojniku in ta pomaga sirotam in vdovam, takim, ki zaradi bolezni ali iz drugega vzroka živijo v pomanjkanju, jetnikom, prišlekom, ki so tujci; nasploh predstojnik skrbi za vse, ki so v stiski.
Sv. Justin opiše konkretna dela ljubezni, ki so jih delali kristjani: darovali so od svojega, kar so imeli, za tiste, ki so bili v potrebi. Pri sv. maši so se obračali na Boga s prošnjo, naj blagoslovi zbrane, da bi z dobrinami lahko pomagali tistim, ki jih vsak dan tare stiska. Ne gre torej za prošnjo za blagostanje kristjanov, ampak za to, da bi ti lahko živeli karitas, dejavno ljubezen do bližnjega. Sv. maša je torej nesmiselna, če k njej ne prinesemo darov v širšem pomenu (tudi skrbi, trpljenja sveta, dela svojih rok) in če od nje odidemo praznih rok, kot ločeni del od Kristusovega telesa, kot posamezniki. Če pridemo in odidemo praznih rok, je tako, kot da bi prišli v gledališče ali v kino.
Ko vstopimo v cerkev, prinesemo s seboj vse veselje in vse stiske sveta, ko jo potem zapustimo, nesemo v vsakdan zaveze, ki jih z obhajanjem svete evharistije sprejmemo. Brez dejavne zaveze ostane obred udobno razvedrilo, prazno češčenje in zunanjost brez vsebine.
PODARJENI
Izbrani, blagoslovljeni in razlomljeni smo zato, da smo lahko podarjeni. Končni smisel vsega kar živimo je v tem, da živimo za druge. Najbolj smo izpolnjeni, ko se dajemo drugim. Takrat se človeškost najbolj razcveti. Postanemo lepi ljudje, ko dajemo to, kar lahko damo: nasmeh, stisk roke, poljub, darilo … celo življenje. Prvi kristjani so sveto mašo imenovali lomljenje kruha. Kaj ni skupni najlepši izraz želje, da bi se drug drugemu izročali v svoji razlomljenosti? Takrat smo drug drugemu nekako hrana. Včasih rečemo: »Ta pogovor je bil prava hrana za mojo dušo.«
A ne podarjamo le sebe v življenju, podarjamo tudi sebe v smrti. Smrt nam šele odpre vrata v popolno izkustvo ljubljenosti. Za tiste, ki vedo, da so bili izbrani, blagoslovljeni in razlomljeni, zato da so lahko podarjeni, je smrt način, da postanejo en sam dar. Življenje je priprava na smrt kot končno dejanje podaritve. Šele ko je Jezus zapustil apostole, so mogli dojeti, kaj jim je v resnici pomenil. Frančišek Asiški je umrl leta 1226, pa je še vedno zelo živ!
V liturgiji vsakdanjega življenja smo torej poklicani, da bi mi sami postali kruh za bližnje, da bi bili del Kristusovega telesa, ki se daje za vse, ki nasiti. V prvi Cerkvi so diakoni imeli posebno vlogo skrbi za uboge v Cerkvi – da so poskrbeli za njihove konkretne potrebe. Ni dovolj, da ljudem le damo kruh, to dela tudi socialna služba, potrebno je, da jim damo sami sebe v hrano, kot je rekla Mati Terezija. Vendar če se jim damo v hrano, nas pojejo in nas ni več in tega se ustrašimo, zato se ubogim v hrano lahko izročijo le tisti, ki imajo v sebi Božje življenje, ki so že umrli sebi in verujejo, da jih bo Očetova ljubezen obudila tudi takrat, ko bodo umrli – ko jih bodo »pojedli,« ponižali, zavrnili, utrudili. To pot je pred nami prehodil Kristus – nam se je dal v hrano, ko smo bili še grešniki, torej, ko smo Njegovo ljubezen zavrnili in mu nismo sledili in je bil za nas tujec. On je umrl, mi pa smo začeli živeti in hrana, ki je On sam, je pravo življenje v nas.
Duhovna drža tega meseca
Da bi to, kar molimo, tudi živeli; da bi se molitev prevedla v dejanja življenja. Kako se vadim v podarjanju drugim?
Bodi pozoren v tem mesecu, k čemu te Bog med sv. mašo vabi, katera Božja Beseda ali misel ti ostaja od liturgije. Ta beseda je seme, ki ima moč sama v sebi, da raste in obrodi sad. S katerimi dejanji ji lahko daš prostor, da raste in obrodi sad?
Božja Beseda: Moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. (Jn 6,32)
Jezus v dogodku na gori, ko pomnoži kruh in ga da učencem, ti pa množici, ne daje le kruha, ki nasiti telo. Daje jim samega sebe. Ne nasiti jih le fizični kruh, ampak dar kruha, dar Kristusa, odnos, ki je med njimi. Resnični kruh, po katerem hrepenimo, ni le materialni, fizični kruh in pogoji za življenje. Ti so potrebni, a nič bolj kot kruh, ki nas med seboj poveže – prijateljstvo, medsebojno spoštovanje, pomoč, poslušanje … Včasih zamenjamo »lakoto po odnosu« z lakoto po sladkarijah, nakupovanju, klepetanju, spanju … Kaj moje telo, vse moje bitje v resnici potrebuje? Po čem hrepenim? Kako prepoznavam resnični kruh? Kakšno sitost da resnični kruh in kakšno kruh iz starega kvasa?