S hvaležnostjo za njen dar življenja in v veri, da je združena z Gospodom, ki mu je vse življenje zvesto služila, smo se na praznik Marijinega darovanja, 21. novembra 2019, na Žalah poslovile od pokojne sestre Lurške. Njen zgled preprostosti, blagosti, notranjega zadovoljstva in miru nas je vedno nagovarjal.

S. Lurška (Marija) se je kot četrti otrok rodila v številni družini (8.5. 1934,Slake) , saj ima še pet bratov in štiri sestre. Globoko verna starša sta svojim desetim otrokom posredovala vrednoto vere, ne toliko z besedo, kot s svojim zglednim krščanskim življenjem. To je od svojih najnežnejših otroških let vsrkavala tudi mala Micka, kot so jo doma klicali. Ko ji je bilo štirinajst ali petnajst let, je imela neke noči sanje, ki so se ji močno vtisnile v spomin. Sama se je sanj takole spominjala: »Bila sem v skupini otrok na nekem travniku in med nas je prišel duhovnik ter nam delil knjige. Dobila sem knjigo v modrem ovitku z naslovom »Hrepenenje večnih višav«. Naslov me je tako zelo pritegnil, da sem to misel vsak dan vključevala v svojo molitev. Slutila sem, da me Gospod vabi, naj mu sledim, čeprav nisem poznala nobenih redovnic.«
Z 21 leti je Micka prišla v službo v Ljubljano. Dve leti je bila kot gospodinjska pomočnica zaposlena pri neki družini. Začela je zahajati v uršulinsko cerkev in se tam seznanila s svojo daljno sorodnico, uršulinko s. Davorino Muha. Ko ji je Micka zaupala svoje skrivnostne sanje in svojo željo, da bi sledila Gospodu, ji je ta rekla: »Če te Gospod kliče, potem ne smeš odlašati.« Doma so njeno odločitev z veseljem sprejeli. S svojo sestro se je dogovorila, da je prišla na njeno službeno mesto v Ljubljano, sama pa je odšla v samostan.
Njena pot redovne vzgoje jo je vodila najprej na Hrvaško v Varaždin, kjer je opravila dveletni noviciat in na praznik sv. Uršule, 21. 10. 1960 izpovedala svoje prve zaobljube. Leta 1963 se je iz Hrvaške vrnila v skupnost v Ljubljano, kjer so ji najprej zaupali delo v šivalnici. Kmalu se je pokazala potreba za pomoč v zakristiji. Tu sta začeli sodelovati skupaj s s. Davorino. Vsa ta leta sta bili zgled lepega sodelovanja v skrbi za bogoslužje, urejenost in čistočo cerkve. S. Lurška je dolga leta pekla hostije, skrbela za cvetlični vrt in vedno sveže cvetje v cerkvi. Predvsem pa je s. Lurška vedno ohranjala globoko povezanost z Gospodom, ki jo je vabil v hoji za seboj. Ljudje, ki so prihajali v uršulinsko cerkev v Ljubljani, so vedeli, da bodo tu vedno srečali tudi s. Lurško. Mnogi so se obračali k njej s prošnjo za molitev ter v njenem toplem pogledu in iskrenem nasmehu začutili Božjo bližino in tolažbo. S pogumom in neomajnim zaupanjem Gospodu je s. Lurška pred leti odšla na zahtevno operacijo, čeprav je vedela, da ne bo več mogla govoriti s svojimi glasilkami. Kljub načetemu zdravju je s. Lurška nato še več kot 20 let skrbela za cerkev in zakristijo. V trenutkih preizkušenj se je vedno spominjala besed: »Močni bodite!«, ki jih je njena mama pred smrtjo naročala svojim otrokom. V hvaležnosti za dar življenja in Božjega klica je s. Lurška leta 2010 praznovala 50-letnico zaobljub. 15. novembra 2019 je v veri v Kristusa in zaupanju v vstajenje mirno zaspala v Gospodu.