STRMENJE NAD EVHARISTIJO II.
Verovati v skrivnost – slaviti skrivnost – živeti skrivnost
POSTAJATI LJUBLJENI
GOSPOD, USMILI SE!
GOSPOD, NISEM VREDNA, DA PRIDEŠ K MENI, A RECI LE BESEDO ….
UMIJ MI NOGE …
Po pozdravu »Mir z vami«, sledi povabilo h kesanju in prošnja, naj se Gospod usmili mojih slabosti in mi podeli svoje usmiljenje. Odlomek iz knjige Dostojevskega (Zločin in kazen), nam pove, da se nihče ne more imeti vrednega daru usmiljenja zaradi svojih kreposti in pravičnosti. Sv. Avguštin nekje pravi, da Bog lažje zadrži svojo jezo kakor svoje usmiljenje do grešnikov vseh vrst.
Na začetku vsake molitve, še toliko bolj svete maše, kjer se učimo moliti, je dobro, da se človek zave, kdo je Bog in kdo je človek. Ko sprejmemo Božji velikonočni mir, torej polnost daru odrešenja, se zavemo, da vse, kar imamo, prejemamo, in da je Darovalec Bog. Želi nam dati svoje usmiljenje. Človek pa usmiljenje lahko prejme le, če je zanj odprt, če si ga želi, če je ponižen. Pri kesanju se zato odpovemo navezanosti na greh, priznamo, da smo grešniki in da je Gospod tisti, ki nam odpušča. S tem smo pripravljeni za sprejem usmiljenja, zato izrečemo Bogu prošnjo »usmili se me«. V tem dejanju se obnovi naš odnos z Bogom, med nami, s stvarstvom. Zopet smo v polnosti del Kristusovega telesa, v občestvu z vsemi, zato pripravljeni, da sprejmemo in prav razumemo Božjo Besedo, ki sledi.
Včasih ne razumemo dobro besede ponižnost v povezavi s človeško vrednostjo in dostojanstvom. Ponižnost je človekova drža, ki izhaja iz zavedanja, kdo je. Ponižen človek pozna resnico o sebi: ve, da je ustvarjen iz ljubezni Boga Očeta, da je z grehom ranjen, da potrebuje odrešenje, da ni nezmotljiv in vsemogočen, ampak povsem in v vsem odvisen od Boga in da je vse, kar ima, zastonjski dar… Ko pred Bogom priznam, da sem grešnica in potrebujem odrešenje, je to dejanje ponižnega človeka. To nič ne odvzame moji vrednosti in dostojanstvu; celo nasprotno, omogoči, da sem v polnosti to, v kar sem poklicana, da sem Božji otrok, hči. Če mama iz ljubezni skuha kosilo za družino, jo to naredi veliko. Otroci lahko poteptajo njeno vrednost z nehvaležnostjo, zmrdovanjem nad hrano, samoumevnim pričakovanjem. S tem ranijo mamino ljubezen. Kaj lahko stori mama? Lahko začne verjeti in se obnašati, kot da ni nič vredna, da je kosilo zanič, da nič ne zna narediti prav…, ali pa živi velikonočno skrivnost s Kristusom na križu: ko ljubezen ni sprejeta, ampak zavrnjena: »Gospod, ti veš, da sem to kosilo skuhala z ljubeznijo do moža in otrok. Ti vidiš to nehvaležnost in veš, da me boli. Tebi izročam to trpljenje, tvojemu trpljenju ga pridružujem. Verujem, da mi ti v moji bolečini moreš dati tolažbo. Usmili se me in ne daj, da bi na zavrnjeno ljubezen odgovorila z zavrnitvijo, ampak s Tvojo ljubeznijo.« Človekova vrednost in dostojanstvo prihajata od Boga, ker nas je On poklical v bivanje. Dragoceno za naš razvoj je, če so nam že starši dali občutek dostojanstva, vendar imamo vsi izkustvo, da je bilo to dostojanstvo od koga kdaj tudi ranjeno. Kaj storiti? Lahko pričakujem, da bom svojo vrednost prejela od ljudi in bom vedno znova razočarana, ali pa od Kristusovega telesa, kjer se bodo rane zdravile in se obenem utrjevala zavest, da sem Božja ljubljena hči. To ne pomeni, da bom vrednost prepoznala le neposredno v molitvi od Boga, ampak da bom v vsaki ljubeči gesti ljudi, s katerimi živim in so zame pomembni, prepoznala Božji dotik, dejanje Kristusovega telesa.
Greh, ki je posledica naše grešne narave, nam onemogoča prepoznati našo vrednost, dostojanstvo in se zato ponižujemo ali pa smo prevzetni in se dokazujemo. Nobena od teh drž ni drža Božjega otroka. Velika milost, za katero moramo prositi, je prepoznati svoj greh. Pred Bogom in drugimi sem lahko v drži prevzetnosti in napuha (saj to ni nič, saj jaz nič slabega nisem storila) ali z občutkom krivde, ki je sad dejstva, da je grešno dejanje postalo vidno, ali tega, da sem se imela za boljšo, pa se je izkazalo, da nisem (o, joj, kako sem mogla to storiti) ali pa se v meni prebudi zdravo kesanje nad tem, kar sem storila, in prosim za usmiljenje. Skesanost je možna le v odnosu ljubezni: žal mi je, da sem prizadel najin odnos in želim storiti vse, da se obnovi. Ko človek odpusti ali prosi za odpuščanje, njegova vrednost v Božjih in človekovih očeh raste – odpuščanje in sprejetje odpuščanja nas naredi velike.
Za razmislek
Kako razumem in doživljam kesanje na začetku maše? Kdo je Bog zate in kdo si ti za Boga? Kako razumem besede pri sv. maši pred obhajilom: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni…« Kaj tebi daje vrednost? Kakšne so tvoje izkušnje kesanja, odpuščanja in krivde? Kje te Gospod vabi, da storiš korak naprej?
Božja beseda: Jezus umiva učencem noge (Jn 13, 3-17)
Kristus se je daroval enkrat za vselej. Po maši Kristusova daritev na Kalvariji, opravljena enkrat za vselej, vstopa v naš čas in mi postanemo priče, osebno navzoči pri njegovi daritvi: navzoči smo v dvorani zadnje večerje, kjer nam Jezus umije noge, pod križem in pri praznem grobu. Pri dejanju kesanja smo tako navzoči pri zadnji večerji, kjer nam Jezus umije noge. To je gesta gostoljubja Boga, sprejemanja, intimnosti in spoštovanja.
Jezus odloži vrhnje oblačilo (na ikonah modre barve, označuje Jezusovo človeško naravo) in se opaše s prtom (gre za mrtvaški prt, v kakršnega bo zavito njegovo telo, ko ga bodo dali v grob). Na sebi ima le rdečo tuniko, barvo ljubezni, ki je Božja, Očetova. V Jezusovem dejanju umivanja nog lahko prepoznamo tako dejanje očiščevanja in dejanje služenja. Že pomen obleke nam lahko osvetli resnico tega odlomka: za obe dejanji je potrebna Božja ljubezen. Jezus v moči Očetove ljubezni, njunega odnosa more služiti in odpuščati. Vendar ta ljubeča žrtev ni sprejeta, ampak zavrnjena, v sebi ima velikonočno dramatično dimenzijo. Jezusa bo stala življenja. Vendar tu ni konec. Jezus v moči Očetove ljubezni vstane in gre naprej. Odpušča in služi še naprej tudi v naši zgodovini in sedanjosti: kot del (glava) Kristusovega telesa.
Duhovna drža
Ko se zavem in občutim svojo grešnost, ranjenost, se spomnim Jezusovega dotika mojih nog in izrečem: »Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnice.«
Gospod, nisem vredna, da prideš k meni,
nisem vredna biti pred teboj,
te hvaliti,
te prositi,
prejeti odpuščanje.
Vse molitve me ne naredijo vredne,
ne adoracije
in tudi ne dobra dela.
Glej, nisem vredna, Gospod.
Nisem vredna tvoje ljubezni.
A ti si vreden!
Vreden si, da pridem k tebi,
da sem pred teboj,
da te hvalim in te prosim
in mi odpuščaš.
Vreden si vseh mojih molitev, adoracij in dobrih del.
Ti edini si res vreden.
Vreden ljubezni, slave in hvale.
Resnično si vreden.
Amen.
(s. Anka Kogelnik)
V krčmi (Dostojevski: Zločin in kazen)
»Le zakaj bi se komu smilil?« je zavpil birt, ki se je spet znašel poleg njiju. Razlegel se je smeh in celo zmerljivke. Smejali in prerekali so se tisti, ki so ga poslušali, in tisti, ki so samo gledali figuro odpuščenega uradnika. »Zakaj bi se jaz komu smilil?« je nenadoma zavpil Marmeladov, vstal in očitno navdahnjen stegnil roko naprej, kakor da je čakal samo na te besede. »Zakaj bi se smili, praviš? Da, jaz se nimam za kaj smiliti! Mene je treba razpeti na križ, ne pa pomilovati! Zato kar križaj, sodnik, in pomiluj šele križanega. Še sam pridem k tebi na križanje, kajti željan nisem veselja, temveč bolesti in solz! Mar misliš, trgovec, da mi je šel
tvoj polič v slast? Bolesti, bolesti sem iskal na njegovem dnu, bolest in solze, in sem jih našel in okusil, usmilil pa se naju bo ta, ki se je vseh usmilil in ki je razumel vsakogar in vse, on edini je naš sodnik. Tistega dne pride in vpraša: ‘A kje je hči, ki se je darovala za okrutno in jetično mačeho, za tuje in maloletne otroke? Kje je hči, ki se usmilila svojega zemeljskega očeta, malovrednega pijanca, ne da bi se zgrozila nad njegovim zverinstvom?’ In poreče: ‘Pridi! Nekoč sem ti že odpustil… Enkrat že… Tudi zdaj so ti odpuščeni tvoji mnogoteri grehi, zato ker si mnogo ljubila…’ In bo odpustil Sonji, že vem, da ji bo odpustil… V svojem srcu sem začutil, ko sem bil malo prej pri njej… In vsem bo sodil in odpustil, dobrim in slabim, premodrim in krotkim… In ko konča z vsemi, spregovori še nam: ‘Stopite predme še vi!’ poreče. ‘Stopite predme pijanci, stopite predme slabiči, stopite predme nesramniki!’ In vsi bomo brez sramu stopili predenj. In poreče: ‘Svinje ste! Z živalsko podobo in vedenjem, a stopite predme tudi vi!’ Tedaj porečejo premodri in pametni: ‘Gospod! Kako, da sprejemaš te?’ In poreče: ‘Zato jih sprejemam, premodri, zato jih sprejemam, pametni, ker se niti eden izmed njih ni imel za tega vrednega… ‘ Tedaj iztegne roke proti nam in mi popadamo predenj… in planemo v jok… in vse bomo razumeli! Tedaj bomo vse razumeli! In vsi bodo razumeli… tudi Katerina Ivanovna bo razumela… Gospod, pridi k nam tvoje kraljestvo!«
Literatura:
Cesare Giraudo, Strmenje nad evharistijo, Mohorjeva družba Celje, 2011.
Tomaš Špidlik, Zdravilo nesmrtnosti, Župnijski zavod Dravlje, 2005.
Henri J. M. Nouwen, Živeti kot ljubljeni, Družina, 2012.