Praznično srečanje na večer pred praznikom Brezmadežne v Hiši kruha je privabilo sto dvajset udeležencev. Za svoj odziv na vabilo so bili poplačani. Pričevanje gledališke igralke Milade Kalezić se jih je globoko dotaknilo. Saj je pričevala o ljubezni Boga, ki jo je rešil propada. Ko jo je življenje preizkušalo in je tavala po Mariboru, je prišla do cerkve, kjer so pravoslavni verniki pravkar končali božično bogoslužje. O tem ni vedela ničesar … Toda Gospod se ji je začel razodevati. Pri devetinštiridesetih letih je prejela krst v pravoslavni Cerkvi. Ganjena nad Božjo ljubeznijo je takoj začela misijonariti med soigralkami in soigralci v mariborskem gledališču ter med svojimi sorodniki. Oboji so jo gledali začudeno, se nasmihali, ji tudi nasprotovali, toda njena vztrajnost jih je prepričala. Kot večkratno gledališko nagrajenko in gorečo pričevalko za Boga jo spoštujejo. Tudi Bog jim ni več tuj kakor nekdaj. Pri sebi nosijo podobe svojih zavetnikov, ki jim jih podarja ob godovih, na gostovanjih pa stopijo v cerkve, ker jih k temu nagovarja. Ob njenem pričevanju je bilo opazno, da jo priganjata hvaležnost in strmenje nad tem, kar je Bog storil v njenem življenju.

Med pogovorom z gospo Milado je mešani pevski zbor župnije Sveti Duh zapel nekaj pesmi, večino iz vzhodnega obreda. Pri Bogorodici so se jim pridružile tudi sestre, ki so na koncu zapele še Visoko pesem iz devetdnevnice pred Brezmadežno. Med druženjem ob dobrotah so se udeleženci zahvaljevali za pričevanje, ki jih je tako močno nagovorilo.