Ko gledam nazaj, se je moje vstopanje v delo z ljudmi s posebnimi potrebami na nek način začelo že pred petnajstimi leti v Mariboru. Občasno sem bila z njimi po več dni skupaj za novo leto in pri skupini Vera in luč. Zadnje leto pa so se mi večkrat prebujali spomini na te trenutke in v sebi sem zaznala željo, da bi se priključila skupini Vera in luč. Ob tem pa nisem niti malo pomislila, da bi lahko bil v tej želji skrit Jezusov klic v delo z »drugačnimi« otroki in odraslimi.

Od septembra dalje sodelujem kot animatorka pri skupni Vera in luč in tudi počasi vstopam v delo z otroki s posebnimi potrebami. To delo mi je v veselje, me privlači in se v njem po vsakem srečanju bolj najdem. Preko tega dela me Jezus vabi k drznosti, k graditvi odnosov in iti preko sebe. Posebno me nagovarja iskrenost teh otrok in odraslih. Marsikaj se naučim od njih. V njih čutim močno navzočnost Jezusa.

V sebi vedno bolj čutim, kako ti ljudje potrebujejo, da jim nekdo govori o Jezusu in jim pomaga odkriti Jezusa, pa velikokrat nimajo nikogar. Po zadnjem srečanju z otroki s posebnimi potrebami sem v svojem srcu začutila Jezusovo vabilo, naj jim pomagam pri odkrivanju Njega, ki nas neskončno ljubi; Njegovo ljubezen do nas, ki ostaja vedno ista, ne glede na to, kaj storimo, kaj se nam zgodi; Njega, ki nam vedno znova odpušča in je usmiljenje; Njega, ki se veseli vsakega od nas takšnega kot je; Njega, ki je vedno z nami in nas nikoli ne zapusti; Njega, ki je naše edino Življenje in naša edina prava pot.

Ob vsem tem pa doživljam besede iz naših konstitucij: “Oznanjati hočemo Jezusa Kristus in širiti njegovo kraljestvo do skrajnih meja zemlje, da bodo vsi poznali, ljubili in častili Kristusa.“