Božja beseda oz. bolj natančno evangeljska odlomka 1. in 2. postne nedelje predstavljata dve prelomnici Jezusovega življenja, ki na neki način pomenita okvir Jezusovega javnega delovanja – njegovega učenja, ozdravljanja, razodevanja, kakšen je njegov in naš nebeški Oče.
Evangelij 1. postne nedelje nas odpelje v puščavo, kjer se znajde Jezus po krstu, pri katerem mu Bog Oče zagotovi, da je njegov ljubljeni Sin, nad katerim ima veselje (Mt 3, 7). No, ne znajde se sam – tja ga odvede Duh (z veliko začetnico – namreč Sv. Duh), da bi ga hudič skušal.
Evangelij 2. postne nedelje pa nas postavi na goro spremenjenja, kjer se Jezus vpričo apostolov Petra, Jakoba in Janeza spremeni in ga ti doživijo obdanega s svetlobo, s slavo. In iz svetlega oblaka se zaslišijo besede: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17, 6) Od tam naprej se Jezusova pot najprej v besedah, nato pa vedno bolj tudi njegovi koraki usmerjajo v Jeruzalem, kjer je s svojim darovanjem pokazal, kako Bog Oče ljubi vsakega človeka.
Oba evangeljska odlomka predstavljata močan kontrast: zagotovilu Boga Očeta, da je Jezus njegov ljubljeni Sin, sledi dogodek, ki navzven kaže ravno nasprotno: preizkušnjo, stisko, trpljenje in smrt. Postavlja se vprašanje: Kakšen je ta Bog, ki govori o ljubljenosti, življenje pa prinese čisto drugačno situacijo. Verjetno je to izkušnja in vprašanje, ki se marsikdaj postavlja tudi komu izmed nas. Kje je Bog, kadar mi je težko? In kako naj živim to, kar doživljam kot zahtevno?
Ko sem nekoč o tem razmišljala, se mi je pogled ustavil na sliki Alessandra Bonvicina Moretta z naslovom Nabiranje mane v puščavi. Ne vem, zakaj me je pritegnila ravno ta slika, saj mi slog kot tak ni posebno všeč. Ko pa sem jo nekaj časa opazovala, sem v njej odkrila Božji odgovor na svoje razmišljanje. Podobno dinamiko, kot jo je doživel Jezus v puščavi, so doživljali tudi Izraelci na poti po puščavi. Soočali so se z doslej neznanimi izzivi in začelo se jim je tožiti po tem, kar so imeli v Egiptu: lonce mesa in kruha v obilju. V puščavi tega niso videli na tak način, kot so bili navajeni. Zato so godrnjali zoper Mojzesa in Boga. In Bog je Mojzesu obljubil:
Glej,pošiljal vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi vsak dan nabirat za en dan hrane, da ga preizkusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne.
Alessandro Bonvicino Moretto – Nabiranje mane v puščavi
Bog je torej dal to, kar so Izraelci potrebovali. In dal je tudi navodilo: ljudstvo naj hodi vsak dan nabirat za en dan hrane. Ta stavek je bil zame pomenljiv: ko človek kliče, Bog odgovori. In da tisto, kar v tem trenutku potrebujem. Ne nujno tisto, kar sem si sama predstavljala iz preteklih izkušenj. Nova situacija je prinesla nove izzive in nove možnosti. In Gospod Bog mi naroča, naj mu zaupam, da bo poskrbel zame, da bo dal tisto, kar potrebujem za tisti dan. To pa ne pomeni nedejavnosti: moja naloga je, da vsak dan sprejmem kot dar iz 
Gospodove roke in uporabim vse svoje moči, čas, znanje, možnosti, vso ustvarjalnost, da naredim to, kar je potrebno v tistem dnevu. Za vse, kar Gospod polaga v moje življenje, se lahko najbolje zahvalim s tem, da se trudim opaziti dobro, da izpolnjujem svoje dolžnosti in se učim sprejemati svojo krhkost in grešnost. To pa pomeni tudi reči ne zaskrbljenosti za jutrišnji dan: za ta dan ima Gospod Bog svoj načrt z vsemi izzivi in z vso potrebno milostjo.
Nobenega pomena nima sanjanje, kaj bi storila, če bi bila situacija drugačna ali pritoževanje, kako je hudo in kako je bilo včasih lepo. Skozi svojo puščavo lahko pridem le na ta način, da hodim, da grem naprej. In da pri tem uporabim vse svoje sposobnosti. Bog daje svojo besedo in jo drži tudi takrat, ko doživljamo preizkušnjo. Le poznati moram njegovo besedo, jo poslušati in ji verjeti. Tako se lahko učim tudi v preizkušnji živeti kot ljubljena božja hči. Iz dneva v dan se to potrjuje: tudi ko ne vem, kako se bo po mojem mnenju prepoln dan iztekel, Bog poskrbi na način, na katerega v svoji ustvarjalni ljubezni lahko to stori samo On.
Postni nagovor, s. Marta Triler
Ljubljana – Sv. Trojica, 3. marec 2017