Maksimilijana Špenko je bila prva, ki je po drugi svetovni vojni vstopila k uršulinkam v loški skupnosti. Prvih pet let redovnega življenja je bila v Varaždinu, nato v samostanu v Škofji Loki štiri leta, po selitvi loške skupnosti k Svetemu Duhu pa vsa nadaljnja leta tam. Večkrat je bila hišna svetovalka in asistentka, opravljala je razna hišna dela, skrbela za gospodarske in kmetijske zadeve in dela. Leta 1962 je naredila vozniški izpit, bila pa je tudi dolgoletna hišna bolničarka.

Njenega duha lahko prepoznamo tudi skozi jasne besede, s katerimi je opisala svojo življenjsko pot. Prisluhnimo nekaterim odlomkom.

»Rodila sem se 1. 12. 1929 na Selu, župnija in občina Vodice nad Ljubljano. Zgodnja otroška leta sem preživela v verni in srečni družini ob ljubečih in skrbnih starših in veseli in prijetni družbi bratov in sestre, pa tudi v velikem prijateljstvu vrstnikov in sošolcev iz vasi. … Imeli smo srednjo kmetijo, ki nam je dajala kruh in delo. V šolo sem začela 1936 in sem zelo rada hodila. Toda ta srečni čas je kratko trajal. Ko sem bila stara dobrih enajst let, se je začela druga svetovna vojna. Spominjam se, da je bila ta že dalj časa velik strah za vse ljudi. Pogosto so se odrasli s skrbjo in strahom o tem pogovarjali. Duhovnike in verne ljudi pa je še posebej skrbelo, ker se je vsepovsod krepil in dvigal brezverni komunizem.«

Vojna je Špenkovi družini prinesla veliko preizkušenj – smrt očeta, ki so ga ubili leta 1943 v domačem hlevu, mobilizacijo starejšega sina, bolezen mlajšega. S. Maksimilijana je zapisala: »Koliko žalosti, trpljenja, strahu, negotovosti in nemoči smo takrat in potem še dolgo doživljali, se ne da opisati… Edina opora nam je pri vsem tem trpljenju bila globoka vera, zaupanje v Boga in iskrena, pogosta molitev. In po veliki Božji dobroti sta nam vedno stala ob strani v vsem dobri stric in neporočena teta, ki sta imela dom pri sosedu, kjer je bila mama doma… Tudi po vojski še ni bilo dosti bolje, ker smo zaradi ata in zaradi svojega verskega prepričanja doživljali vse mogoče pritiske, krivice in zapostavljanja. Toda čutili smo, kako nam molitev in zaupanje v Boga in Marijo, ki smo jo z velikim zaupanjem častili, dajeta pogum in moč, da smo bili kar ponosni na svojo vero in smo potrpežljivo in zavestno sprejemali vse take težave.«

V takih okoliščinah je v mladosti začela odkrivati, kako jo Bog priteguje k sebi. »Ko smo spet lahko redno hodili k sv. maši, sem začutila, da mi sv. maša in obhajilo pomenita vedno več in vedno bolj me je privlačil Gospod. Kako zelo sem si želela vsak dan k maši, a to seveda iz različnih vzrokov ni bilo mogoče. Po dolgih zahvalah po sv. obhajilu sem vedno bolj spoznavala, da me Gospod kliče v samostan, kjer bom lahko živela samo Zanj, a jaz sem tudi čutila, da moje srce prav to želi in zato je bila odločitev zelo lahka. Težje pa je bilo to uresničiti v tistih časih. Toda Gospod mi je pri tem pomagal in mi dal, da sem spoznala uršulinke in takoj prvič pri obisku sem začutila, da je tukaj moje mesto. Zelo boleče pa je bilo slovo od doma, kjer smo živeli lepo družinsko življenje, kjer smo skupaj doživljali toliko trpljenja in toliko lepega. Seveda je ob slovesu gotovo največ trpela mama, a se mi zdi, da je bila močna v veri kot Abraham.«

Maksimilijana je bila v loški skupnosti kot prva kandidatinja po vojni zelo lepo sprejeta. »Tiste prve mesece v samostanu kot kandidatinja sem imela občutek, da se mi je odprlo nebo in to mi je veliko pomagalo pri premagovanju domotožja. Doživljala sem v globini srca, kako pozoren in ljubeč je Gospod. Kmalu so me poslali v Varaždin, kjer se je začela redovna vzgoja. Tedaj sem dodobra spoznala, da je to res poklic, v katerem me Gospod želi imeti, pa tudi v katerem želim jaz živeti, ker se hočem res vsa Njemu posvetiti. Prav nikoli nisem podvomila o tem. In to sem v globini svojega srca javno potrdila, ko sem se mu 23. 8. 1957 z večnimi zaobljubami popolnoma podarila.

Po večnih zaobljubah sem se vrnila v Škofjo Loko, kjer pa so bile tedaj zaradi nacionalizacije težke razmere. Toda dobro se spominjam, kako smo spet takrat neverjetno doživljale Gospodovo moč in pozornost, ko nam je dajal toliko poguma in notranjega veselja pri vseh težavah in skrbeh. In kako iskreno in zaupno smo takrat molile! Pa ne zaman! Leta 1961 smo se preselile v za silo obnovljen Ajmanov grad, ker so ga kot pogorišče nekaj let prej kupile.«

Maksimilijana je o svojem delu, ki ga je kot redovnica opravljala, zapisala: »Vedno sem rada in z veseljem delala v veseli zavesti in hvaležnosti, da vsako najmanjše in najbolj preprosto delo, če ga posvetim z ljubeznijo in dobrim namenom prispeva k rasti in zmagi Božjega kraljestva v dušah.«

O samem jedru svojega uršulinskega življenja pa je leta 2000 rekla: »Vedno bolj se zavedam velike milosti, ki mi jo je dobri Oče s poklicem podelil. Neizmerno sem srečna z Gospodom. Občudujem Ga, kako zna osrečevati, kako more in hoče dušo do vrha potešiti in izpolniti, kako zna biti pozoren do tega ubogega srca, ki vedno hrepeni po Njegovi bližini! Seveda, pridejo časi suše in potrtosti, toda nevesta mora imeti delež pri Ženinovem križu in to je tudi šola za večjo in bolj nesebično ljubezen, ki ne sme iskati le Njegovih darov, ampak Njega samega, saj čutim, da postaja tudi zame vedno bolj »moje edino življenje in upanje«, za kar se Mu bom vso večnost zahvaljevala! Dober je Gospod, neskončno dober!«

Zadnja leta, ko se je pojavila demenca, sta bili z rodno sestro Francko, s. Karmelo, še posebej posrečen dar skupnosti – ohranili sta iznajdljivost kljub starostnim in bolezenskim omejitvam. Poskrbeli sta tudi za mnoga presenečenja. Predvsem pa sta s svojo medsebojno ljubeznijo in hkratno velikodušnostjo ter pristno hvaležnostjo značilno barvali samostansko skupnost.

Ljubezen do Gospoda, ki ga je mlada Marija odkrivala v domači župniji v evharistiji, ni nikoli usahnila. Ko ni več mogla brati, ko jo je spomin zapuščal, ko je komaj še hodila, je ljubezen do maše ostala močna. »Maksimilijana, a greš k maši?« »O, to pa ja, rada,« je bil njen običajni odgovor.

Še tale majhen spomin. Pred meseci, ko je bila šibka in ji je bilo težko, je obujala hrepenenje po nebesih in goreče na glas molila: »Jezus, pridi. Jezus, pridi. Jezus, Jezus! A ne veš, kje sem?«

Taka je bila, na kratko orisana. Taka, ki je sebe imenovala »Njegova srečna in nevredna s. Maksimilijana«. Jezus jo je uslišal in našel na prvo soboto v decembru leta 2015, tik pred poldnevom, po postopnem ugašanju. Izdihnila je mirno in vstopila v večno življenje, ki se ga je vedno veselila.

Pogrešali te bomo in veselimo se, da nam boš z Brezmadežno in sv. Angelo stala ob strani na nov način, še posebej tistim, ki so bili s teboj dolga leta tesno povezani.