Budimir, Isljam, Vesna, Slaviša, Drago, Aleks, Gašper … To je le nekaj imen in skritih usod brezdomcev, ki jih s s. Grete srečujeva v Dnevnem centru za brezdomce. V njih bije srce, ki prav tako kakor naše, hrepeni po sprejetosti in ljubezni.
30. maja 2006 so sestre uršulinke v Ljubljani izročile ključ kletnih prostorov v Plečnikovem podhodu Vincencijevi zvezi dobrote. Tako smo lahko 30. maja 2016 prostovoljci, zaposleni in brezdomci praznovali 10. obletnico Dnevnega centra za brezdomce in Zavetišča za brezdomce. Če je bilo pred desetimi leti težko začeti z vzgojo za red, vljudnost in spoštovanje, smo tokrat pri sveti maši začutili, kaj pomeni nenehno verjeti v človeka, ki je, četudi živi na ulici, sposoben zaživeti v lepših medsebojnih odnosih.
Vesela sem, da smo sestre tudi lahko kamenček v mozaiku te zgodbe, ki jo sestavljajo edinstvene usode oseb, ki v teh prostorih doživljajo košček doma skozi sprejetost, potrpežljivost, odpuščanje, materialno pomoč in jasna pravila Centra. Poleg zaposlenih se z brezdomci družimo tudi prostovoljci. V desetih letih se nas je izmenjalo okoli 500. Naše poslanstvo je najprej prijazna navzočnost, pogovor, igranje šaha ali igre Človek ne jezi se. Prav pridejo tudi spretnosti kuhanja in pomivanja posode, britja in striženja. Urejamo oblačila, jih delimo, sprejemamo v pranje in jih vračamo nazaj (to je cel sistem, ki se ga moraš priučiti). Morda se to sliši preprosto, a ni vedno tako, kajti včasih pride do nezadovoljstva, ker ni tistega, kar bi radi, ali do manjših prepirov zaradi raznih vzrokov (utrujenost, alkohol, omamljenost, izgubljena obleka). Takrat moram uporabiti veliko potrpežljivosti in neprimernih besed ne vzeti osebno, kajti vsak ima lahko slab dan. Včasih mi tudi ne uspe in takrat vidim, da smo vsi le ljudje, in jaz nisem boljša od njih. Nekateri se zelo radi pogovarjajo, a potrebno je kar nekaj časa, da kaj povedo tudi o sebi. Ob teh srečanjih večkrat globoko doživim, kako je Jezus navzoč v teh mojih bratih in sestrah. Blagor vam, ubogi, kajti vaše je nebeško kraljestvo, pravi Jezus. Hvaležna sem, da ob njih zaslutim tudi sama, ko začutim do dna duše, kako ni bistven denar, udobje, slava, uspeh … pač pa veselje ob tem, da smo drug za drugega, da je dobro biti dober in videti sočloveka onkraj videza. Bog je skrito, a močno navzoč. Če sem pozorna Nanj, je skoraj vidno otipljiv, ko opazujem razbrazdane, včasih neobrite obraze, kjer se izmenjavata tako žalost kakor veselje. Ko gledam oči, ki tudi v pijanosti ne izgubijo hrepenenja po sprejetosti. Vedno bolj razumem sv. Angelo, ki je rekla, da je nam veliko bolj potrebno služiti drugim, kot je drugim potrebno naše služenje. Potrebno nam je za naše spreobrnjenje in ponižnost pred Bogom.
Ne moremo rešiti vseh ljudi z ulice, kajti nekateri brezdomci tega niti ne zmorejo. Veseli smo vsakega, ki se odloči, da želi živeti drugače, ko morda neha piti, ko stopi v Zavetišče (sedem postelj), ko si počasi uredi sobo ali gre živet na Mirenski grad ali v skupno stanovanje.
Če tudi ti slišiš v sebi glas, ki te vabi narediti korak bliže ubogim, ne odlašaj. Tvoja pomoč bo zelo dobrodošla. Več: http://www.brezdomec.si/node/20