Danes je Nedelja Božje besede, tokrat jo obhajamo drugič na ravni vse Cerkve.

Letošnje geslo je  Tedaj so se jima odprle oči (Lk 24,31a). Vzeto je iz Lukvega evangelija, iz odlomka, kjer sta dva učenca tretji dan po Jezusovi smrti na poti iz Jeruzalema v Emavs.

Oči se jima niso odprle na začetku poti, ko se jima je Jezus pridružil na poti in sta ga poslušala, ampak ko so sedli k mizi in je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil  in jima ga dal.

Vem, da sem tudi sama velikokrat na tej poti iz Jeruzalema- iz kraja, kjer se stvari obračajo drugače, kot bi si želela. Pot od Jeruzalema do Emavsa je dolga in ni dovolj vedeti, poznati ”pravi odgovor”. Dar Emavsa se zgodi, ko se mi odprejo oči in lahko globoko doumem, da Vstali je z menoj. Da je z menoj v vseh stiskah, razočaranjih, da je v mojem begu, v mojih željah in hrepenenju prisoten.  Tedaj se mi odprejo oči, ko ne gledam “ kako bi naj bilo”, ampak sprejmem kar je -pa naj bo to epidemija, preluknjana zračnica ali jutranja budilka.   “Tedaj so se jima odprle oči” je svet trenutek, ko prepoznam, da je vse na pravem mestu in da Gospod jemlje v roke, blagoslavlja, razlamlja in mi daje to in iz tega, kar živim v vsakdanu.