To delo želi pokazati in ovrednotiti izjemen delež slovenskih uršulink na področju šolstva, vzgoje in kulture slovenskega naroda. Ko je Cerkev po tretjem šolskem zakonu leta 1868 izgubila svojo veljavo, so jo uršulinke ne le ohranile, ampak se je celo začela za njihove šole in vzgojni zavod doba največjega razcveta. Dejstvo, da je bil uršulinski samostan v Ljubljani s svojimi šolami od ustanovitve pa do druge svetovne vojne neštetokrat deležen obiskov, podpore in priznanj najvišjih državnih, šolskih in cerkvenih oblasti, dokazuje, da je delovanje uršulink vendarle nekaj pomenilo in da je bil ta samostan še kako vpliven na verskem, vzgojnem, izobraževalnem ter kulturnem področju, ne samo v mestu in v slovenskih deželah, ampak tudi v tedanjem evropskem prostoru.

Marija Jasna Kogoj, Predgovor