27. januar: SVETA ANGELA MERICI, ustanoviteljica uršulink

 

Rojena okrog leta 1474 v Brescii ob Gardskem jezeru, umrla leta 1540. Njen god praznujemo 27. januarja. Kdo je bila ta žena?

angela

Sur Anzola, kot so sv. Angelo klicali kot tretjerednico, je s svojo vedrino živela privlačno in svežo duhovnost, drugačno od takratnih duhovnih trendov, ki so dajali težo mrtvenju in zatajevanju. Sicer je bila znana po strogih asketskih vajah in radikalnem uboštvu, vendar pa je bila v stikih z ljudmi izrazito topla, človeška in polna nalezljivega upanja. S tem kar je bila, je odkrivala sodobnikom svetlo plat krščanstva …

Domača družina
Svoje otroštvo je Angela preživela v toplem in preprostem, a kulturno bogatem družinskem okolju, v okolici Gardskega jezera, na severu Italije.
Oče Giovanni je bil potomec podjetnih meščanov iz Brescie, mama Caterina, je prihajala iz ugledne, politično dejavne družine iz Salója. Sedemčlanska družina se je verjetno vzdrževala s trgovsko dejavnostjo in z delom na polju ter v vinogradu, ni pa zmanjkalo časa tudi za branje prvih tiskanih knjig.

Mladost
Ko je bila Angela v najstniških letih, so ji v kratkem času umrli sestra in starši. Z najmlajšim bratcem Mericom se je preselila k stricu v Saló, kjer se je vključila v družabno življenje višjega meščanskega sloja, obenem pa ohranila navado pomagati pri vsakdanjih opravilih v gospodinjstvu. Starejša brata sta ostala na posestvu v Grezze.
V teh petih, šestih letih se je Angela razvila v prikupno, uglajeno in neposredno plavolasko aristokratskega profila. Znala je očarati ljudi. Povezala se je s frančiškani, vstopila v frančiškanski tretji red in dosegla pri sorodnikih, da je niso poročili.
Ko sta se starejša brata odselila, se je Angela vrnila na domače posestvo v Grezze, ki ji je omogočalo ekonomsko samostojnost. Skoraj 20 let je tu živela navzven preprosto in skrito podeželsko življenje. V tem času si je zaradi svoje modrosti in odločnosti pridobila ugled pri ljudeh in bila znana kot posrednica pri različnih svetnih in duhovnih zadevah.

Svežina duha
Sur Anzola, kot so jo kot tretjerednico klicali, je s svojo vedrino živela privlačno in svežo duhovnost, drugačno od takratnih duhovnih trendov, ki so dajali težo mrtvenju in zatajevanju. Sicer je bila znana po strogih asketskih vajah in radikalnem uboštvu, vendar pa je bila v stikih z ljudmi izrazito topla, človeška in polna nalezljivega upanja. S tem kar je bila, je odkrivala sodobnikom svetlo plat krščanstva.

Za ljudi, za človeka
Leta 1516 so jo frančiškanski predstojniki poslali v Brescio, ki je ravnokar prestala vojni spopad in pustošenje francoske vojske, s poslanstvom, da tolaži vdovo Caterino Patengola, ki je izgubila moža in dva otroka.
S tem letom je Angela vstopila v aktivno obdobje svojega apostolskega poslanstva, za katero je bilo značilno duhovno spremljanje, posredovanje, razlaganje Svetega pisma, teologije in duhovnih principov, tolaženje, spodbujanje in podpiranje.
Sodobniki so jo klicali SuorMadre. S svojim spoštljivim odnosom do vsakega človeka, z upoštevanjem njegovega dostojanstva in osebne integritete, je zbirala okrog sebe ljudi različnih slojev. Njeni duhovni sinovi so bili plemiči in trgovci, duhovne hčere so izhajale tako iz plemiških družin kot tudi iz krogov preprostih služkinj.

Preprosto, a polno življenje
Ko je Angela zaključila poslanstvo pri vdovi Caterini, se je preselila k mlademu trgovcu Giovanu Antoniu Romanu, kjer si je svoj kruh zaslužila s šivanjem, predenjem in skrbjo za služinčad. Skoraj 12 let je dajala poseben ton njegovi hiši in bila magnet za mnoge. Pomagala je sestavljati pogodbe, omožiti hčer, rešiti propadli zakon, spraviti sprte strani, predvsem pa živeti pristen in osrečujoč odnos z Bogom.

Romarica
V tem času je veliko romala: skoraj pol leta je bila na romanju v Sveto deželo, pri svojih 50. letih je obiskala sveto mesto Rim, romala je na goro Varallo, da bi podoživela izkušnjo Svete dežele in dogodke Jezusovega življenja, romala je na grob mistikinje in drugam.
V tridesetih letih 16. stoletja se je pred nevarnostjo vojaškega plenjenja za nekaj mesecev umaknila v Cremono, kjer je zaradi bolezni že skoraj umrla. Misel na srečo večnega življenja – prebudil ji jo je duhovni sin Girolamo Patengola – jo je čudežno ozdravila. Po vrnitvi v Brescio se je za kratek čas preselila k trgovcu Agostinu Gallu, leta 1532 pa je dobila sobico pri kanonikih ob cerkvi sv. Afre, kjer je ostala do svoje smrti.

Drzna novost
Zadnja leta njenega življenja so bila obarvana s postavljanjem nove oblike posvetitve žena sredi sveta, ki jo je potrdila Cerkev. Za ženske v tistem času je bilo namreč značilno, da so se lahko posvetile Bogu samo v samostanu, ki jim je zagotovil ekonomsko in socialno varnost. V primeru, da so ostale v svetu, so neke vrste posvetitev lahko živele kot tretjerednice pod pokroviteljstvom nekega moškega reda in znotraj njihove duhovnosti.

Angela Merici je na temelju svoje duhovne izkušnje učila, da za posvetitev Bogu človek ne potrebuje samostanskega okolja – umika iz tega sveta. Lahko to živi tudi sredi vsakdanjega življenja v krogu lastne družine ali kot služkinja. Ta ideja je bila za takratni čas revolucionarna, ker je posegla v družbeno strukturo. V takratni družbi je namreč veljal patrimonialni sistem: dedoval je moški, ženska je dobila svoj delež v obliki dote. Poleg tega pa je bil moški tisti, ki je bil dolžan bdeti nad častjo hčerke/sestre/žene.

Ko je Angela Merici vzpostavila družbeno strukturo za ženske, ki so se posvetile Bogu sredi sveta, je posegla v ustaljene vzorce o moškem in ženski, o odnosu z Bogom, o družbenih razmerjih. Formalizacija posvečenosti žene sredi sveta je poleg zakona in samostana pomenilo tretjo, novo pot.

Družba sv. Uršule
Ta drzni projekt – ustanovitev Družbe sv. Uršule – ni bil Angelin. Prvi vzgib za ustanovitev je dobila že na polju pri žetvi, natančneje med opoldanskim odmorom. V videnju ji je bilo dano gledati device v družbi angelov, lestev med zemljo in nebesi ter slišati petje. To videnje se je v njenem življenju odslikavalo v odnosu z Jezusom Kristusom.
Radostni okus nebes je zanjo pomenil intimni odnos z Božjim Sinom, ki se ji je razodeval kot Ženin, njen edini zaklad, njena sreča, njena varnost. Ta zaročniški odnos ji je omogočal živeti karizmatično, v Svetem Duhu, ter z upanjem in drznostjo. Skozi leta v Saloju, Grezzah in Brescii je izkušala moč intimne zveze s tem nebeškim Ženinom in ga posredovala vsem, ki so prihajali k njej.
Proti koncu življenja se zato ni mogla več upirati notranjim impulzom Duha, da izpolni Božje naročilo in ustanovi Družbo sv. Uršule. Pet let pred smrtjo je zbrala 28 žena v oratoriju neke privatne hiše, kjer so se vpisale v knjigo Družbe in s tem formalno vzpostavile strukturo, ki je članicam omogočala poseben življenjski stan, jih naredila za protagonistke svojega življenja in vplivala na zavest osebnega dostojanstva vsake.
Družba je bila z bulo potrjena že devet let za tem, 9. junija 1544.

Živa po smrti
SuorMadre je takrat, ko je bilo potrjeno njeno Pravilo, mrtva že štiri leta (27. januarja 1540). Vendar je držala svojo obljubo: po smrti je bila in je še vedno bolj živa kot v svojem zemeljskem življenju. Še vedno na zemlji prebuja okus nebes in bližino angelov, vzpostavlja lestev in daje slišati petje nebeškemu Ženinu, edinemu resničnemu Ljubitelju deviških src.

Zapisala: s. Marjeta Pija Cevc

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Share on LinkedIn