Naslovna slika

 

Pustovrhova 11, 1210 LJUBLJANA – ŠENTVID
Telefon: 0590 13 696

brez-naslova

 

V skupnosti živimo:

s. Zorica Blagotinšek, provincialna predstojnica s. Karmen Ocepek
s. Darjana Toman s. Sabina Vakselj
s. Gracija Premrl s. Anka Kogelnik, vodi mednarodni noviciat v Rimu

Majhna uršulinska skupnost živi v predmestju Ljubljane, na Pržanu. Že pred leti je bratranec dveh uršulink, sester Ksaverije in Katarine Pirc, po smrti zapustil hišo uršulinkam. Hišo smo povečale in obnovile. Čeprav smo del mesta, nas zaznamuje tudi podeželsko ozračje, saj nas obdajajo zeleni travniki, prav blizu nas pa je tudi večja kmetija.

Skupnost je zaživela 4. novembra 1998. Od vsega začetka je tu vodstvo slovenskih uršulink ali provincialat, ki je v službi vseh sester slovenske province.

Trenutno nas v skupnosti na Pržanu živi pet sester. Skrbimo za hišo, obdelujemo manjši vrt in se trudimo, da bi bile gostoljubne do vseh, ki prihajajo k nam. V letošnjem letu si želimo še posebej prizadevati, da bi s tem, kar smo in živimo, pričevale o lepoti posvečenega življenja.

Zorica Blagotinšek je kot provincialna predstojnica v polnem služenju sestram. S. Gracija Premrl skrbi za s. Blandino, ki je v domu in jo redno obiskuje. S. Karmen Ocepek pomaga pri nekaterih ekonomskih delih v skupnosti v Ljubljani ter ureja provincialni arhiv. S. Sabina Vakselj je katehistinja v župnijah Ljubljana – Dravlje in Mekinje.

 

Predstavitev provincialne predstojnice s. Zorice Blagotinšek

 

img_2730Rada imam ime, ki sta mi ga izbrala mama in ata pred dobrimi 40 leti. V moči božje milosti skušam živeti to, kar sem do sedaj prepoznala, da je vanj položeno. Jutranja zarja naznanja sonce, pomenljivo pa je to, da z izginjanjem zarje sonce vedno bolj vzhaja in sveti.

»On mora rasti, jaz pa se manjšati« izrekam skupaj z Janezom Krstnikom. V tej velikonočni poti je radost in žlahtnost življenja. Življenje mi je bilo podarjeno

pri maminih že 43 letih in ga res doživljam kot globok dar. Odraščala sem v Topolšici, v strnjenem naselju z bližino potoka, vrtov, njiv, gozdov, kmetij, šole ter podružnične cerkve sv. Jakoba. Domače dvorišče je bilo tudi igrišče za košarko. Mama mi je pripovedovala, da je bila cerkev zame od majhnega kot magnet. Kot osnovnošolka sem tudi ministrirala, sodelovala v misijonskem krožku ter kasneje postala tudi animatorka birmanskih skupin.

Pri eni od svetih maš sem od prijateljice prejela zgodbo o bambusu, ki je v meni pustila hrepenenje, da bi se kot ta bambus dala na razpolago Bogu, bila blizu izviru in bi moje življenje prinašalo vodo na izsušeno polje.

Ko me je začela spremljati misel, da bi postala sestra, sem se ji več let upirala. Počasi pa je srce prepoznavalo božjo ljubezen ter srečo v odgovoru nanjo. Pri sveti maši na nedeljo Kristusa Kralja sem prejela moč za korak ter še tisti večer poskušala najti kakšno od sester uršulink. Ko sem prišla do naših sester v Ljubljani, so bila vrata odprta – dobesedno!

Božja Previdnost me je do danes vodila tudi že kdaj preko meja, hvaležna sem za vsa izkustva življenja v mednarodni skupnosti. V srcu ohranjam razpoložljivost za odgovor na misijonski klic. V sedanjem služenju mi milosti tega klica pridejo prav, saj so v našo provinco od 29. septembra 2015 vključene tudi sestre iz Avstrije (skupnost Avstrija).

Služenje provincialne predstojnice sem začela s prošnjo, da bi služila z veselim in pogumnim srcem, v odprtosti Svetemu Duhu ter da bi imela sestre rada, zares rada. Čutim se podprta z molitvijo sester in upam, da bodo izprosile tudi potreben dar modrosti. Zelo močno pa me v tem služenju spremlja klic k nenehnemu spreobrnjenju srca, da bi res ne več živela sebi, ampak Njemu, ki me je vzljubil in dal zame sam sebe.

S. Zorica Blagotinšek

 

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Share on LinkedIn