1782: 12. januarja cesar Jožef II. razpusti samostan klaris, ki je bil v Škofji Loki od leta 1358; mestni svet prosi za uršulinke, ki se ukvarjajo z vzgojo in poučevanjem. Cesar določi tri uršulinke iz Gradca, da prevzamejo mesto klaris.

6. oktobra 1782: v ljubljanskem uršulinskem samostanu se za nekaj dni ustavijo uršulinke m. Emerika pl. Batthyany, m. Mihaela Warheit in m. Katarina Amon, ki so na poti iz Gradca v Škofjo Loko. Pot nadaljujejo 12. oktobra 1782 in v Škofji Loki prevzamejo samostan. Večina klaris prestopi k uršulinkam.
M.Emerika pl. Batthyany je predstojnica do leta 1810.

16. novembra 1782: redovnice odprejo tri razredno zunanjo ljudsko šolo (trivialko) v slovenskem jeziku.

1783: odprejo še notranjo tri razredno ljudsko šolo, ki poteka v nemškem jeziku, za Slovenke je slovenščina obvezen učni predmet.
Samostansko poslopje je preuredijo v vzgojne namene.
Po določbi cesarja Jožefa II. sme biti v skupnosti le osemnajst redovnic. M. Emerika doseže pri cesarju Francu I. da smejo sprejeti še tri.

1839-1854: duhovna in materialna krepitev samostana. Obnovo obstoječih stavb, dozidavo novih prostorov in prenovo cerkve omogoči markiz Feliks Gozzani, ki mu je predstojnica m. Serafina Hauslechner pomagala v težkih življenjskih trenutkih.

19. marca 1854: samostan obišče misijonar škof F. I. Baraga, ki redovnice in učenke navdušuje za misijone.

1857 začnejo uršulinke z nedeljsko šolo za deklice vsake starosti, ki ne morejo prihajati med tednom, 1889 jo nadomesti ponavljalna šola ob četrtkih.

1858-1894: število učenk narašča, notranja trirazredna šole se razvije do osemrazredne, zunanja do petrazredne; dozidati morajo šolska poslopja.

24. decembra 1859: katehet na uršulinski šoli Jožef Kerčon ustanovi Družbo Marijinih otrok.

1867: od tega leta dalje vsako leto duhovne vaje za gojenke in kongreganistinje.

1890: nakup starega gradu nad samostanom po nasvetu ljubljanskega knezoškofa Jakoba Missie. Predstojnica m. Katarina Majhnič ga preuredi v moderen dekliški vzgojni zavod, ki z lepo urejenim grajskim parkom postane eden izmed najlepših v Avstro-Ogrski.

Med 1893 in1929 poteka v samostanu gorska šola za dekleta iz oddaljenih vasi škofjeloške in starološke občine. Pouk je ves dan, enkrat tedensko.

1894: uršulinke odprejo vrtec za deklice, od 1906 ločeno tudi za dečke.

November 1900: Predstojnica m. Katarina Majhnič se udeleži prvega mednarodnega zborovanja uršulink v Rimu. Ustanovljena je Rimska unija, h kateri pristopi tudi loški samostan. Ko leta 1905 Rimsko unijo razdelijo na province, loški samostan skupaj z ljubljanskim spada v avstrijsko provinco.

1900: osemrazredna notranja ljudska šola se razdeli na pet razredov ljudske in tri razrede meščanske šole.

1901: samostan zgradi lasten vodovod.
Julij 1905: po obisku samostana vrhovna predstojnica m. Marie de St. Julien Aubry vzame s seboj v Rim škofjeloško redovnico voditeljico novink m. Angelo Lorenzutti. Kongregacija za redovnike jo imenuje za vrhovno vikarico in prvo asistentko. M. Cecilija Sablič in m. Mehtilda Grčar pa sta odšli v goriško skupnost.

1906: loške uršulinke odprejo učiteljišče, ki dobi leta 1910 pravico javnosti.

1914 – 1918: med prvo svetovno vojno dobi zavetje v loškem samostanu dvaintrideset goriških uršulink, ki se morajo umakniti s soške fronte. Na gradu je urejena vojaška bolnica za ranjence.

1918: m. Katarina Majhnič postane provincialna predstojnica avstro-ogrske province, ki jo vodi do svoje smrti leta 1921.

1924: dve uršulinki, s. Ksaverija Pirc in s. Rafaela Vurnik odideta v misijone in postavita temelje uršulinski misijonski dejavnosti na tajskem.

1928: uršulinke začnejo s tečajem za nemščino.

1930: pojavi se vprašanje lastništva samostana, ki je bil ob razpustu samostana vpisan v verski sklad in nikoli prepisan na uršulinke. Po dolgih zapletih se zadeva reši leta 1939 in uršulinke tudi pravno postanejo lastnice stavbe.

1935: slovesno praznovanje 400-letnice reda se iz samostana prenese na celo mesto in okolico.

1937: odprejo kmetijsko-gospodinjsko šolo.
V tridesetih letih pred drugo svetovno vojno so na gradu zborovanja in kongresi slovenskih dijaških Marijinih kongregacij (posebno pomembna kongresa leta 1933 in 1937).

Tik pred drugo svetovno vojno ponovno obnavljajo prostore na gradu.

April 1941: v Škofjo Loko pridejo Nemci. Sedeminsedemdeset redovnic mora zapustiti samostan, razkropijo se na različne strani: nekatere k domačim, večina v ljubljanski samostan, druge k uršulinkam v Varaždin, v Gorico, skupina sester je prevzela gospodinjstvo v Baragovem semenišču za Bežigradom, druge na Babnem polju, 1942 pa na gradu Lanšprež na Dolenjskem.

1945: v drugi polovici leta se redovnice polagoma vračajo v Škofjo Loko.
november 1945: za predstojnico skupnosti je imenovana m. Katarina Pirc, ki postane leta 1950 tudi provincialna predstojnica jugoslovanske province. Z vsemi močmi se trudi, da bi razkropljene sestre zopet zbrala pod eno streho.

1947: v škofjeloški samostan pridejo ljubljanske uršulinke in šolske sestre, izgnane iz svojih samostanov.

1954: razlastitev samostana in šolskih zgradb. Redovnice iščejo prostor, kjer bi mogle nadaljevati redovno življenje in vzgojno poslanstvo.

1956: nakup med vojno požganega Ajmanovega gradu pri Sv. Duhu.

September 1956: sedem redovnic gre v Rovinj, kjer jim salezijanci dajo na razpolago hišo.

Junij 1961: selitev v obnovljen Ajmanov grad, ki postane dom Brezmadežne. Apostolat znova oživi: kateheza po okoliških župnijah, inštrukcije in pomoč učencem pri različnih šolskih predmetih. Obdelujejo polja, ki so vir za preživljanje.

1966: samostan dobi kapelo, načrte zanjo naredi arhitekt T. Bitenc.

Pripravila: s. Marija Jasna Kogoj

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Share on LinkedIn