22. april 1702: Na bregu Ljubljanice se izkrca pet uršulink goriškega samostana, da bi v Ljubljani ustanovile novo skupnost. Glavni pobudnik za njihov prihod in ustanovitelj uršulinskega samostana je Jakob pl. Schellenburg s svojo ženo Ano Katarino. Prva predstojnica ljubljanskega samostana je bila m. Margarita Eleonora von Eisswald.

2. julij 1703: Uršulinke najamejo hišo tedanjega župana Gabrijela Eden Edenburga na kraju, kjer je danes glavna pošta. Tam na ta dan odprejo prvo javno šolo za žensko mladino v Ljubljani.

Maj 1713: Položen temeljni kamen za samostan. V času zahtevne zidave predstojništvo prevzame m. Rozalija Lanthieri.

1717: Samostan dokončan.

18. oktober 1726: Blagoslovljena uršulinska cerkev. Notranjost cerkve je bila dokončana šele leta 1747 in takrat jo je posvetil škof Attems.

1763: Cerkev dobi prve orgle, ki jih je izdelal duhovnik Frančišek Križman.

22. marec 1797: V času francoskih vojn je na ukaz mestnega sveta vojaštvo zasedlo samostan, redovnice pa so se morale umakniti v Velesovo. Po posredovanju generala Bernardotta so se vrnile v Ljubljano.

1805: Ob ponovnem prihodu Francozov v Ljubljano je uršulinska cerkev spremenjena v skladišče za seno. Vojaki generala Massena v cerkvi povzročijo pravo razdejanje.

1810: Ko maršal Marmont izve, da skupnost nima sredstev niti za najpotrebnejšo hrano, se zavzame in samostanu zagotovi gmotno podporo.

1816: Cesar Franc I. si ob svojem obisku Ljubljane ogleda škodo, ki so jo povzročile vojne s Francozi in poskrbi, da redovnice dobijo odškodnino.

1818-1881: V tem času so uršulinke zaradi naraščajočega števila učenk kar štirikrat dozidavale šolske zgradbe. Med leti 1855 in 1881 so prvotno trirazredno šolo razširile na osemrazredno.

1869: Uršulinke odprejo zasebno učiteljišče. Predpisane izpite morajo učenke opravljati na državnem učiteljišču.

1882: Obnova cerkve. 23. oktobra 1891 blagoslovijo tudi nove orgle, ki jih je izdelal mojster Franc Goršič, Janez Vurnik pa je naredil orgelsko omaro.

1884: Uršulinke odprejo otroški vrtec. Po treh letih delovanja postane javni zavod.

1888/89: Uršulinke sezidajo še eno šolsko stavbo. To leto odprejo prvo slovensko gospodinjsko šolo.

1893: Učiteljišče dostopno tudi zunanjim gojenkam. Pravico do javnosti dobijo šele leta 1902.

1894: so uršulinke odprle prvo meščansko šolo na Slovenskem, notranjo in zunanjo. Zunanja je bila slovenska.

7. april 1895: Potres precej poškoduje cerkev, samostan, šolska poslopja in zgradbo, v kateri je stanoval spiritual. Redovnice kljub dežju in snegu šest tednov prebijejo na vrtu. Po svojih močeh pomagajo drugi uršulinski samostani (posebej goriški) ter po posredovanju cesarja Franca Jožefa I. tudi deželna vlada.

November 1900: Predstojnica m. Terezija Heidrich se udeleži prvega mednarodnega zborovanja uršulink v Rimu. Ustanovljena je Rimska unija, h kateri pristopi tudi ljubljanski samostan. Ko leta 1905 Rimsko unijo razdelijo na province, ljubljanski samostan skupaj z loškim spada v avstrijsko provinco. Sedež province je v Ljubljani, prva provincialna predstojnica pa m. Terezija Heridrich.

1902: Ljubljanski samostan praznuje dvestoletnico ustanovitve samostana. Istega leta kupijo bivši samostan klaris v Mekinjah pri Kamniku, ki je v zelo slabem stanju. L. 1903 se tam naselijo in odprejo šolo.

1909: V Idriji ustanovijo gospodinjsko šolo in otroški vrtec, vendar zaradi slabih pogojev ostanejo tam le do leta 1916.

1914: Del samostana zasede najprej vojska, kasneje pa ranjenci. Pouk poteka v zavodskih prostorih, dokler tudi notranja osnovna šola ne postane vojaška bolnišnica. Poskrbeti je treba za štiristo do petsto ljudi, zato zavladata lakota in splošno pomanjkanje. Šolski pouk se kljub temu nadaljuje, čeprav v okrnjeni obliki.

1921: Ustanovitev jugoslovanske province uršulink Rimske unije.
V 20-ih letih skupnost poleg velikih dolgov prizadene tudi tuberkuloza.

1928: Po mnogih prošnjah dobijo uršulinke dovoljenje, da odprejo gimnazijo. Razrede so odpirale postopno. Leta 1942/43 so odprle zadnji, osmi razred.

21. oktober 1940: Ljubljanski škof Gregorij Rožman blagoslovi temeljni kamen nove gimnazije, za katero je izdelal načrt arhitekt Jože Plečnik. Leta 1942 je stavba v grobem dokončana.

23. april 1941: Nemci izženejo uršulinke iz Škofje Loke in Mekinj. Obe skupnosti se zatečeta v Ljubljano. Ko tudi Ljubljano zasedejo Nemci, nastane veliko pomanjkanje. Takrat ljubljanskemu samostanu veliko pomagajo loške redovnice, ki v vojnem času obdelujejo posestvo na Lanšprežu.

1945: Uršulinske šole (osnovna in meščanska šola, gimnazija in učiteljišče ter otroški vrtec) so bile ukinjene in podržavljene. Odvzet jim je bil tudi ves šolski inventar.

1947: Zaradi razlastitve samostana in drugih prostorov so ljubljanske uršulinke preselili v Škofjo Loko, nekaj pa se jih je zateklo v Mekinje in Varaždin. V Ljubljani ostane osem redovnic.

1954: Ker je tudi loški samostan razlaščen, iščejo redovnice druge možnosti, da ohranijo skupno življenje. 15. julija 1955 se skupinica sester preseli v Koper. Tam do 13. avgusta 1962 vršijo apostolat na župniji. Druge sestre odidejo v Mekinje, nekaj jih odide v tujino, nekatere pa se vrnejo v Ljubljano.

1956: Ljubljana postane podružnica Mekinj; leta 1968 pa postane ljubljanska skupnost spet samostojna.

1957: Skupina sester se preseli v Moste pri Ljubljani, kjer so kupili hišo. Tam ostanejo do leta 1967, ko to hišo prodajo in kupijo drugo v Izoli.

1957: Začetek pastoralno-katehetskega delovanja uršulink.

15. september 1963: V Ljubljani začetek sestankov uršulinskih katehistinj.

1964: Začetek rednega dvoletnega Katehetskega tečaja. Vodstvo tečaja so prevzele ljubljanske uršulinke.

1966: Uršulinska cerkev postane župnijska cerkev novoustanovljene župnije Sv. Trojice.

29. junij 1972: Ustanovljena slovenska provinca uršulink Rimske unije s samostani v Ljubljani, Škofji Loki (Sveti Duh), Mekinjah in Izoli.

2001-2007: Obnova samostana.

2002: Praznovanje tristoletnice ustanovitve uršulinskega samostana v Ljubljani. Odprtje otroškega vrtca in študentskega doma.

Pripravila: s. Marija Jasna Kogoj

Viri:
Kogoj s. M. J. (1982). Uršulinke na Slovenskem, Izola: Provincialat uršulink v Ljubljani.
Kogoj M. J. (ur.) (2002). Tristo let ljubljanskih uršulink: zgodovina samostana, njegovih šol in kulturnih dejavnosti, Ljubljana: Družina.
Kogoj M. J. (2006). Uršulinke in njihovo vzgojno poslanstvo, Ljubljana: Družina.

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Share on LinkedIn