V Celovcu že tretjič sto let, kar sestre pomnijo

V svetu: Marija Nopp

V redu: S. Marija Svete Trojice, OSU

Življenjepis

 

Marija je prišla na svet 7. decembra 1917 kot tretji od petih otrok družine Nopp. Oče je bil kot vojni invalid imenovan za šolskega skrbnika in je dobil službeno stanovanje na šoli (kar je imelo prednosti, v kakem oziru pa tudi ne). V šoli je bila telefonska centrala, možnost klica za prvo pomoč pri poškodbah. Pri tem je bila dejavna mama.

V šolski zgradbi je Marija obiskovala vrtec in vadnico osnovne šole. Šolsko torbo je potrebovala šele desetletna.

Glede poklica v redovno življenje je bila v tem času že odločena. Toda problem je bila dota. Eno leto je Marija obiskovala triletno žensko poklicno šolo pri uršulinkah. Tam se je lahko pozanimala, ne da bi se izdala. Dobila je odgovor: potreben je poklic (mišljeno je bilo, treba je biti poklican). Marija je bila pomirjena, saj bo vendar učiteljica.

Njena nadaljnja pot pri uršulinkah je bila zanjo zagotovljena.

Leta 1938 je zaključila študij z zrelostnim izpitom na zveznem vzgojnem zavodu za učiteljice. Leta 1934 ji je umrl ljubljeni oče, težko doživetje za 17 letno dekle.

V tem času je bila v Avstriji velika brezposelnost. Ilegalni nacisti so povzročali nemire, prihajalo je do eksplozij itd. V Nemčiji je zavladal Hitler. Marsikateri ljudje so sanjali o velikem nemškem kraljestvu. Končno je 11. marca vkorakala nemška vojska. Hitro je prišlo do streznitve. V šolah so bili vsi profesorji, ki so bili drugačnega mišljenja, suspendirani in zamenjani z drugimi: pet profesorjev: za nemščino, matematiko, latinščino, biologijo in glasbo. In to pred maturo, ki je bila zaradi zasedbe že maja. Privatne šole so obvestili, da se njihove šole s koncem šolskega leta zapro. Starši so bili dolžni vpisati svoje otroke v javne šole. Šolska zgradba je morala biti v 14 dneh izpraznjena. Vanjo se je naselila vojska. Klavzurni del samostana je bil spremenjen v zapor. Krajši čas je bival v njem tudi blaženi Franz Jägerstetter. Kljub tem razmeram in nasprotovanju matere je Marija začela 5. avgusta 1938 v Linzu – Marienheim svoj postulat. 21. novembra 1938 je uspelo premestiti avstrijsko skupnost noviciata v francoski noviciat v Beaugency, kjer so bile 22. novembra sprejete z veliko ljubeznijo. Težko je bilo samo zaradi neznanja jezika. Šele l. 1945 so se sestre lahko vrnile.

Marca 1939 je Marija prejela redovno ime Marija od Svete Trojice, kar jo je zelo razveselilo. Pri učenju jezika je prišlo tudi do veselih dogodivščin. Spovedovala se je s pomočjo listka. Ko je postala že bolj pogumna, je sama brala priznanje grehov z listka. Temu je sledilo vprašanje spovednika: »Ste razumeli, moj otrok?« »Ne, oče«. »Zelo dobro. Pojdite v miru, otrok!« Pri večerni rekreaciji so jo vprašali, kaj se je vendar tako veselega dogajalo pri spovedi.

29. marca 1941 je Marija od Svete Trojice skupaj s s. Štefano in petimi drugimi sestrami izpovedala prve zaobljube. Kmalu za tem je skupaj z dvema francoskima sestrama zapustila noviciat in odšla v juniorat v Lille. V civilni obleki in s ponarejenimi izkaznicami so morale prekoračiti razmejitveno črto. Prtljaga je bila že na drugi strani. Čez pol ure so jim sledile še ostale sestre z enakimi izkaznicami, ki jih je oče neke učenke za njih prenesel nazaj. Ponoči ob 23. uri so prispele v Lille. S. Marija Svete Trojice je končala študij francoščine za tujce. Ker je bilo premalo takih študentov, je morala obiskovati predavanja skupaj s francoskimi študenti.

L. 1940 (?) je prišla v Pariz, v skupnost Péreire. Za vsak slučaj je imela s seboj karto za pariški metro. Ker je prišlo do pomote in je ni nihče čakal, se je podala sama na pot s svojo karto za metro in prišla na cilj. V skupnosti so jo s skrbjo čakali, in so se oddahnili, ko je prišla.

V Parizu je študirala gregorijanski koral na teološki fakulteti in pridobila diplomo iz gregorijanskega petja in vodenja zbora. 29. Marca 1944 je ob udeležbi učenk višjih razredov izpovedala večne zaobljube.

Druge njene službe so bile: kateheza otrok, glasba v višjih razredih, nadzorstvo in skrb za zakristijo.

Bila je vojna, Francija je bila zasedena, živila racionirana. Občutili so lakoto, ker so bili od zaveznikov zajeti in paketi niso več prihajali. Toda s. Marija od Svete Trojice vedno pravi, imele smo krasno skupno življenje.

Po koncu vojne se je 5. oktobra 1945 vrnila v Linz in pogumno pomagala, kljub velikemu pomanjkanju, pri obnovi od vojske uničenega samostana in šole. Pouk je stekel v težkih okoliščinah, toda Marija je znala z rožami ali drugimi predmeti napraviti borne prostore prijetne za bivanje. Zamujene izpite so nadoknadili in dopolnili s strokovnimi. Po zaključku strokovnega izpita za Hauptschule (višji razredi osnovne šole, 10 – 14 let), 5. skupino strokovne šole (nemščina – francoščina – zgodovina – pedagogika) je ostala do l. 1951 v Linzu. Poleg tega je negovala učenke, ki so pri njih stanovale, a zunaj obiskovale šolo. V letu 1951/52 je sledila probacija v Rimu, avgusta 1953 imenovanje za voditeljico novink in konec leta za provincialko. Leta 1957 je bila poslana na mednarodno katehetsko leto »Lumen Vitae« v Bruselj.

1958/59 je bila asistentka nemško govoreče probacije v Rimu.

Po vrnitvi v Linz je bila voditeljica internata do zaprtja samostana in šole. 1969 je bila premeščena v Celovec, kjer je poučevala verouk, nemščino, likovno vzgojo in glasbo. K temu je spadal tudi pouk inštrumentov, zbor in flavta.

S 67 leti se je poslovila od šole, imela pa je še ure flavte do 2000. Ponovno je bila Marija od Svete Trojice za kratek čas v Saint Saulve, Hiša Merici, kjer je srečala 13 sester iz časa svoje formacije, za izmenjavo v letu 2000.  Veselje je bilo veliko. Od svojega prihoda v Celovec 1969 vse do danes skrbi za oblikovanje liturgije v samostanu in pri nedeljskih mašah v cerkvi.

Nekaj let je negovala eno sestro in pomagala tudi v pralnici, kjer še naprej pomaga, tam kjer je potrebno zastavi svoje sposobnosti.

Komaj si lahko kdo predstavlja, da se duševno in duhovno tako živahna žena bliža stoletnici. Ad multos annos! (Kot Bog hoče!)

 

Sestavila 17. marca 2016 s. Marija Nopp s pomočjo s. Marije Elisabeth Göttlicher, prevod s. Gracija Premrl.