Luč je imela v krščanski liturgiji vedno pomembno mesto. Ob sončnem vzhodu se je Cerkev zbrala, da bi slavila Gospoda in se mu zahvalila za dar novega dneva in za odrešenje, ob sončnem zahodu pa je sklenila dan z zahvalo za prejete darove, s kesanjem nad storjenimi grehi in s prošnjo za varstvo v bližnji noči. Lucernarij je bil v prvih stoletjih krščanstva sestavni del te večerne molitve, danes pa je bolj poznan v vzhodnih Cerkvah. Je predvsem hvalnica Kristusu, ki je resnična luč sveta, saj je z vstajenjem razsvetlil temine smrti.

Z adventom začenjamo novo cerkveno leto, ko bomo s Kristusom prehodili pot od njegovega učlovečenja do rojstva Cerkve na binkošti. Podoba luči in Božja beseda nas vabita, da se odpremo bližini Gospoda in mu pustimo, da nas od znotraj razsvetli.