Luč je imela v krščanski liturgiji vedno pomembno mesto. Ob sončnem vzhodu se je prva Cerkev zbirala, da bi slavila Gospoda in se mu zahvalila za dar novega dneva in za odrešenje, ob sončnem zahodu pa je sklenila dan z zahvalo za prejete darove, s kesanjem nad storjenimi grehi in s prošnjo za varstvo v bližnji noči.

 

Lucernarij je najbolj izviren in najstarejši del te večerne molitve. Njegovi začetki segajo nazaj do judovskega običaja, ko so pri večerni molitveni uri med zažiganjem kadila v templju prižigali tudi svetilke. A za kristjane je vse od začetka luč pomenila Kristusa, tisto luč, ki ne ugasne, ob kateri se rojeva upanje, ki sega onkraj teme zla in smrti. Obred lucernarija ob sobotah zvečer še posebej govori o bedenju Cerkve v pričakovanju Gospodovega dne, osmega dneva, ki ne mine, ker je dan vstalega Gospoda. On je za vedno premagal smrt in človeka dokončno zaznamoval z lučjo življenja.

 

Celotno besedilo bogoslužja ter posnetke spevov najdete na: