Naša redovna skupnost je vedno v nastajanju. Ponižno sprejema težave, ko se trudi za življenje neomajne sestrske ljubezni. “Povezane  druga z drugo z vezmi ljubezni” bomo v svetu, ki je ranjen zaradi tolikih razdorov, ločitev in sporov, dale pričevanje edinosti, miru in upanja.

Konstitucije tč. 91.

“Življenje občestva postaja znamenje za svet in privlačna moč, ki vodi ljudi k veri v Kristusa. Na ta način se občestvo odpira poslanstvu in samo postaja poslanstvo.”

iz Spodbude OZNANJUJTE

Še en izziv za skupno življenje sem našla tudi v knjigi Postavljajmo meje in jih spoštujmo, ki je v povzetku takole predstavljena: Živeti, namesto životariti, za to gre! Kdor ne zna reči NE, zboli. Kdor hoče vedno uresničiti vsa pričakovanja, bo kmalu boleče občutil svoje omejitve. Kdor pa ve, kaj hoče, lahko svoje meje preraste. In kdor svoje omejitve pozna, se lahko približa drugemu in se z njim zares sreča.

V povezavi s skupnim življenjem ne morem mimo evharistije in molitve Oče naš.

Evharistija – kruh Življenja, ki ga prejemamo, nas vse povezuje v eno, Kristusovo telo.

Oče naš, ki ga bratje in sestre kličemo v molitvi. On, ki daje soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. (Prim. Mt 5,45)

Zame je pomenljivo pri tej molitvi držati sklenjeni roki s prepletenimi prsti. Ta drža rok, dotik in prepletenost prstov me spomni, da se kot občestvo obračamo k našemu Očetu.