Prihajam iz tradicionalno verne družine. V času verouka sem redno hodila vsako nedeljo k maši. Po birmi, ko se je večina oddaljila od Cerkve, pa je mene še vedno nekaj vleklo vsako nedeljo k maši, četudi sem šla sama. Pri maši sem čutila, da od Jezusa prejemam moč za naslednji teden. Hkrati pa sem čutila močan mir, ko sem bila z Jezusom v cerkvi, se srečala z Njim.

Ob koncu srednje šole sem šla prvič na duhovne vaje (Gibanje pot), ki jih je vodil duhovnik, ki sem ga že prej srečala na srečanjih za mlade. Ko sem opazovala tega duhovnika, kako je srečen, ko se podarja drugim, se je v meni prvič rodila želja, da bi svoje življenje popolnoma podarila Gospodu. Takrat sem v sebi začutila Jezusovo vabilo, da se mu naj popolnoma podarim in se darujem za druge. Ob tem sem začutila močno veselje. Potem je minilo kar nekaj let notranjih bojev in poskusov utišanja klica, vendar pa je bil klic vedno bolj glasen in močan. Ni mi dal miru. Dolgo časa sem se spraševala, kam, v kateri red me Jezus kliče? Zelo močno mi ostaja dogodek, ko sem šla prvič k uršulinkam Svetemu Duhu na program »Rada bi videla«. Ko sem vstopila v samostan, sem začutila v svojem srcu: »Tukaj je moj dom.« Začutila sem, da je to to, kar sem iskala in kamor me kliče Jezus. V meni se je naselil globok mir in globoko veselje.

Danes sem vesela, da sem zbrala pogum in naredila ta korak in vstopila k uršulinkam. Ne bi zamenjala za nič, čeprav so tudi kdaj težki trenutki in krize, ampak vedno znova se spomnim klica in zakaj sem tukaj (zaradi Jezusa) in z Jezusom. Z Njegovo močjo grem naprej. Z Njim, ki me je poklical in me obdaril s tako dragocenim darom poklicanosti v redovništvo.