V letu 2015/16 smo v dveh uršulinskih ženskih skupinah vstopale v skrivnost svete maše in našega sodeleženja v njej. Tako je nastalo gradivo (sicer nepopolno), ki je lahko še komu pomoč za rast v veri in globljem razumevanju skrivnosti svete maše.
Enkrat mesečno bomo tako lahko sledili osmim zaporednim razmišljanjem ob evharistiji, ki na koncu prinašajo tudi povabilo k duhovni drži meseca.
Zbir vseh razmišljanj boste našli v naši novi kategoriji EVHARISTIJA. Vabljeni k branju.
STRMENJE NAD EVHARISTIJO I.
Verovati v skrivnost – slaviti skrivnost – živeti skrivnost
ZAČETEK PRIJATELJSTVA
Danes se bomo ustavili ob štirih gestah začetka svete maše:
VSTOP, BLAGOSLOVLJENA VODA / KRST, POLJUB OLTARJA, POZDRAV: GOSPOD Z VAMI / MIR Z VAMI
Vstopim: Ali pridem k maši kakšno minuto prej in prinesem sebe, kar sem tisti dan, k Jezusu na oltar? Ali pristopam do drugega s pozornostjo na to osebo in hkrati v zavedanju lastne resničnosti?
Blagoslovljena voda: Ali se pokrižam s spominom, da sem po krstu za vedno vcepljen v Vstalega Kristusa?
Poljub oltarja: oltar predstavlja Kristusa. Kaj zame pomeni poljubiti ljubljeno osebo? Poljub iz navade ali poljub, ki okrepi odnos? Človek lahko poljubi Boga.
Mir z vami: V teološkem pogledu je pomembnejši od uvodne pesmi in znamenja križa, ki je bilo uvedeno šele v 16. stol. Sam Kristus pozdravi vse navzoče kot je pozdravil apostole pri vstajenju.
Sveta maša nam pomaga, da se iz subjektivnega doživljanja nekako iztegnem v objektivno resničnost Božje ljubezni in tako gradim most prijateljstva z Bogom. Jezus nevidno predseduje temu obedu in nas vabi, da sodelujem pri nebeški liturgiji (vsi mi sodelujemo pri Božjem delu odrešenja). Maša je najprej moj odgovor ljubezni za vse darove, s katerimi nas Oče blagoslavlja. Dalje Cerkev (občestvo vernih) prinaša svoj dar in prosi, naj na darove, vernike in ves svet pošlje Svetega Duha, ki vse preobraža za večno življenje. Maša, iz nas, izoliranih posameznikov, naredi osebe, sposobne občestva.
Žena v Betaniji mazili Jezusa (Rupnik, santaeufemia.it)
BOŽJA BESEDA: Ostanite v moji ljubezni Jn 15, 1-10 (Vinska trta)
Cabasilas – grški laik – minister vlade; eden največjih pravoslavnih cerkvenih očetov (umrl 1392) strokovnjak za bogoslužje, mistik in teolog pravi, da je krst porod (že prej sirski očetje), Cerkev je mati, krščenec je novorojeno dete. Rojeno dete je podobno istemu, ki ga je rodil. Cerkev nas je rodila, mi smo podobni Cerkvi. Naše življenje, ki ga sprejmemo pri krstu je cerkveno. Kaj je cerkvenost? To je občestvo Očeta, Sina in Svetega Duha, raztegnjeno na človeško družino s krstom. Mi živimo v občestvu s troedinim Bogom in med seboj. Božje življenje prejmemo od Svetega Duha, ko nas utemelji in ustvari kot Kristusovo telo s krstom. Včasih imamo predstavo, da je dobiti Božje življenje kakor iti na bencinsko črpalko. Nekdo pride in natoči vate življenje. To je popolnoma napačno gledanje, kajti posameznik, »katastrofa grešnosti«, ne more sprejeti Božjega življenja, če prej ne umre. Ko ga sprejme, ga sprejme šele takrat, ko je posamičnosti umrl. Pri krstu je to podoba vode, ki je grob za naš greh (egoizem, individualnost, izoliranost). Ko se prebudi, se prebudi v telesu, kjer so zidovi porušeni. Ljudje, ki me obdajajo, so bratje in sestre. Znašel sem se sredi telesa. Občestva. Tudi z zemljo in stvarstvom. To pomeni, da iz posameznika postanemo oseba, ki je zmožna odnosov.
Kakšno je stanje mladike? Stalno mora biti na trti, sicer se suši. Če mladika pade s trte, Sv. Duh ne more noter. Človek bi rad delal odločitve in če ne pusti Duhu zraven, nima smisla čakati duhovnih sadov, ker sem utemeljen na sebi. Če srce otemni, otrdi, če ni pretoka Duha, duhovnih sadov, ki odpirajo h Gospodu, tudi ni občestva med nami. Lahko bo veliko akcije, ne pa pravega občestva. Pustiti, da smo vcepljeni na Kristusa, na trto, to bo prineslo sadove (povzeto po p. Rupniku, Radijski misijon 2014).
DUHOVNA DRŽA TEGA MESECA
Mašnikov uvodni pozdrav je tako ugotovitev dejstva kot uvodni pozdrav. Ko rečemo »ugotovitev dejstva«, povemo, da je Gospodov mir že z nami – še posebej tedaj, ko smo pripravljeni opustiti grešne razvade, vsakdanji egoizem, medsebojne razprtije, da bi bogoslužje obhajali kot »eno samo Božje ljudstvo«, poklicano, da postaja eno telo. Hkrati pa je tudi pozdrav z željo, da bi mir Vstalega Gospoda ostal vedno z nami. Povabljeni smo, da slišimo to dvojno razsežnost mašnikovega pozdrava: da izničuje razprtije, da odstranjuje ovire in premaguje razdalje.
Literatura:
Cesare Giraudo, Strmenje nad evharistijo, Mohorjeva družba Celje, 2011.
Tomaš Špidlik, Zdravilo nesmrtnosti, Župnijski zavod Dravlje, 2005.
Henri J. M. Nouwen, Živeti kot ljubljeni, Družina, 2012.