Ko v teh dneh slišim ali preberem besedo človeštvo, se spontano pojavijo pred menoj obrazi s poti Ljubljana-Frankfurt-Peking-Sidney, obrazi v Centralni Avstraliji v mestu Alice Springs in okolici in seveda po poti nazaj, saj sem že v Sloveniji! Da, besede Psalmov, ki jih molimo pri hvalnicah in večernicah, imajo nove podobe v ozadju:»človeštvo«, »tujci«, »vsi narodi bodo prišli in te slavili«. In tudi odnos do zemlje in njenih prebivalcev je poglobljen, obogaten z mnogo novega. V zadnjih tednih ste na naši spletni strani lahko spremljali srečanje vrhovnega sveta in provincialk, ki se zgodi vsakih 18 mesecev, vsakih 6 let pa izven Rima. To nam omogoča, da bi se vživljale v razmere v katerih živijo naše sestre na različnih kontinentih. Za medsebojno spoštovanje in sprejemanje odločitev je to zelo potrebno in pomembno.

V Avstraliji sedaj že prehajajo v poletje, sedaj ne vem čisto dobro, ali sem zagorela od poletja tam ali že od mraza tu, saj sem deležna spremembe za dobrih 25 stopinj ob vrnitvi.

Težko je opisati, kaj vse se je dotaknilo mojega srca v času 4 tednov, naprej dotik zemlje v centralni Avstraliji, rdeče rjave, srečanja z domorodci – bile smo v predelu, kjer so večinoma Arranta staroselci, obrazi – tisti veseli, ki lahko ohranjajo svojo kulturo in tisti žalostni, ki so izgubili zemljo ali pa ne morejo živeti v razširjeni družini, bolečina zavedanja krivic, ki so se zgodile v zgodovini med prihajajočimi in staroselci, zavzetost ljudi, da bi staroselci imeli svoje dostojanstvo in mesto danes, okrog pol milijona jih je v Avstraliji. Dotaknila se me je velika medsebojna povezanost in varovanje življenja druga druge med našimi sestrami tam,  njihovo veselo služenje, dar edinosti, s katerim smo bile obdarjene v osmih dneh zasedanja. Sporočilo, ki je zorelo je takole izraženo:

         Od izključevanja do srečanja

                                      Področje Azija-Pacifik

Hčere sv. Angele, uršulinke Rimske unije, prihajamo iz različnih kultur in jezikov, razmišljamo in delamo stvari na različne načine.

Naša edinost duha in srca se je okrepila ob izkustvu spoznavanja različnih krajev na področju Azija-Pacifik. Srečale smo begunce, migrante, staroselce, žrtve trgovanja s človeškimi osebami ali pa tiste, ki so v nevarnosti, da to postanejo, osebe, ki se zavzemajo za vprašanja okolja. Pogovarjale smo se z našimi sestrami in z brati muslimani, hindujci ter budisti.

«Treba se je naučiti, da pravo srečanje zahteva ponižnost, potrpežljivost in poslušanje … To pomeni, da sprejmemo svojo krhkost in krhkost drugega» (Jean Vanier). «Drugi so naši resnični sopotniki» (Michel de Certeau).

Jezusova prilika o usmiljenem Samarijanu nas spominja na naše izkustvo med RVS. Slišimo vprašanje, ki je bilo zastavljeno Jezusu:

«Kdo je moj bližnji?»

Ali hočemo vsak dan prisluhniti temu vprašanju?

Ali so naša srca goreča v nas, ko slišimo vpitje naše zemlje in človeške družine?

Vprašanje evangelija je vsak dan novo in zahteva oseben odgovor vsake od nas.

Jezus nas danes postavlja pred izziv:«Pojdi in tudi ti tako stori» (Lk 10, 37).

Še posebej upam, da to sporočilo ne bo dalo miru nam sestram uršulinkam, da nanj odgovorimo z življenjem.