Na družino, s čimer mislim očeta, mamo in otroke, gledam kot na tisto prvo zavetje za otroka, na dom in odnose, ki naj bi otroku dajali občutek sprejetosti, ljubljenosti, nežnosti, varnosti, topline … Očetu in materi je zaupano in sta poklicana, da odgovarjata na otrokova hrepenenja, čutenja in potrebe. Pri tem imata pomembno, bistveno in nenadomestljivo vlogo. Otrok je sad njune ljubezni in je dar, čigar celosten razvoj in vzgoja sta jima zaupana. V pomoč pri tem poslanstvu jima je lahko marsikaj in marsikdo. Obstaja veliko teorij vzgoje, knjig, predavanj … prav tako raznih socialnih, svetovalnih, vzgojnih služb in delavcev. Pa botrov, prijateljev, tet, stricev, starih staršev … Mnogi lahko pomagajo, vendar mamica in očka sta nezamenljiva in nenadomestljiva. Bolečina in praznina nastane, če ju ni pri vzgoji njunih otrok.

Na neizmerno vrednoto družine pokaže tudi Bog, ki bi gotovo lahko našel kakršen koli način bivanja med nami, pa je izbral prav družino kot tisti »prostor«, kjer bo rasel in se vzgajal Božji Sin Jezus. Svojega ljubljenega Sina je zaupal Mariji in Jožefu. Ne vem zakaj. Verjamem pa, da Bog ve!

Sveta družina, prosi za nas!

(Objavljeno tudi v reviji Pastorale gluhih in naglušnih Filipov glasnik, velikonočna številka 2015)