Korak čez prag

Nekaterih dogodkov v našem življenju se ne da opisati z besedami. V nas so zapisani kot občutki, ki odmevajo v našem telesu. Nekaj takšnega se zgodi, ko pomislim na svojo izkušnjo v Dijaškem domu Bežigrad Ljubljana (DDB). Ko me kdo izzove, da naj povem, kako mi je bilo na pripravništvu, v sebi zaznam prijetno vznemirjenje, nekaj zadrege in na obraz se mi nariše nasmešek.

Kaj povedati? Kje začeti? Kako strniti in povedati jasno?

Mogoče je bolje postaviti začetek daleč nazaj. V leto 2002. Takrat sem bila maturantka in potrebno je bilo izbrati fakulteto. V tistem obdobju sem, ne vem čisto zakaj, globoko v sebi čutila močan odpor do besed: »Joj, kakšna je današnja mladina!«  V moji glavi se je pletlo: »Kakšna? Zmedena? Zgubljena? Kričeča? … Se strinjam. Ni pa zlobna in slaba. Ni res, da je biti učitelj in vzgajati nesmisel.« Tako se je rodila odločitev za delo z mladimi in biti učiteljica se mi je takrat zdel še najboljši način za to. To, da sem izbrala fakulteto za biologijo, je bilo pač zato, ker moraš kot učitelj nekaj poučevati … Prav, pa naj bo biologija.

Tudi danes, ko poslušam okoli samostana nočno vpitje in ponesrečene poskuse petja, še vedno verjamem, da so mladi dobri. Strinjam pa se z izjavo nekoga, žal se avtorja ne spomnim, ki je rekel, da mladi pokažejo to, kar družba pomete pod preprogo.

Torej… o pripravništvu naj bi tekla beseda, kajne?

Pomislimo logično… Kje naj bi mlada redovnica opravljala pripravništvo? Seveda v katoliškem dijaškem domu. Toda Božja pota niso naša pota in kot pravi ena od naših sester: »Bog ima smisel za humor.« Ministrstvo ne dovoljuje opravljanja pripravništva v zasebnih vzgojnih ustanovah in pot me je vodila do državnih dijaških domov. Natančneje v DDB.

Še danes se čudim pogumu in odprtosti ravnateljice in zaposlenih v DDB, da so me sprejeli medse. Da so me sprejeli kljub negotovosti in vprašanju, ki se je porajalo v mnogih srcih: »Kaj bo prinesla ta neznana redovnica v naš dijaški dom?« Negotovost in strah pa sta hodila tudi z mano, ko sem korakala proti vratom DDB-ja. V srcu je odmevala molitev: »Jezus, kako bo to šlo? Ne zapusti me … Prosim, pojdiva skupaj.« Toda Jezus je odgovoril: »Anja, jaz sem že tam in te čakam.« Z gotovostjo, da me Jezus že čaka, sem torej stopila skozi vrata. In ker je Bog res izviren v svojem načrtu, je poskrbel tudi za to malenkost, da sem prag prvič prestopila ravno na dan pred pustom. Nič čudnega torej, da sem na pustni torek dobila „konkurenco”, ko je v jedilnico vstopil dijak našemljen v redovnico… pa naj še kdo reče, da mladi niso na tekočem o tem, kaj se dogaja okoli njih? Toda pustni torek je minil in ko sem na pepelnico ponovno vstopila v DDB je postalo jasno, da nisem pustna šema, ampak čisto prava sestra.

rocni_nog_25                                                                       Vir: splet (DDB)

In začela se je pustolovščina in sestavljanje mozaika odnosov in zgodb, ki jih piše življenje. Če bi me kdo vprašal, kaj je največja dragocenost, ki sem jo prejela v DDB, bi rekla, da so to spomini na vse pogovore, ki sem jih imela tam. Z dijaki, zaposlenimi, s starši … V vsakem se je skrivalo bogastvo. Ko sedaj pogledam nazaj, vidim, da sem res na vsakem koraku, v družinah ali posameznikih srečevala Jezusa. Včasih trpečega, nerazumljenega, prestrašenega včasih veselega, razigranega, polnega življenja.

Ko me je mentor na začetku vprašal, kaj si želim, sem med drugim rekla, da si želim ustvariti sliko kdo/kakšni so mladi. Dobrohotno me je opozoril, da naj bom pripravljena na to, da so dijaki v dijaškem domu nekaj drugega kot katoliška mladina. Glede na svojo izkušnjo, sem sicer dvomila v to, vendar sem pustila, da mi mladi sami pokažejo resnico. Bolj ko so se pletle vezi in so se odpirala vrata, bolj sem odkrivala, da je malo razlike med katoliško mladino in ostalimi mladimi. Da so boji, ki jih bijejo mladi sami s seboj, svojo družino in družbo bolj ali manj enaki za vse. Opazila sem, da so vrednote in načela mladih, ki se družijo, nalezljivi, in se kmalu prepletejo med vse.

Ugotovila sem, da je opazovanje boljše od analiziranja. In lahko sem videla marsikaj … Videla sem požrtvovalnost mladih, da pomagajo drugemu; videla sem odprtost in iskanje odgovorov na vprašanja, ki jih postavljata odraščanje in osamosvajanje; videla sem eksperimentiranje z alkoholom, drogo, spolnostjo; videla sem borbo za resnico; videla sem kruto tekmo v uspešnosti, videla smeh in inovativnost; videla sem bolečino, ki jo rodi ranjen odnos in še bi lahko naštevala. Lahko bi rekla, da sem vsaj malo videla realnost mladih.

Res ni moja vrlina stvari povedati strnjeno in jasno … Tako pač je, ko v srcu vre. Špricne malo tega, malo onega. In še bi lahko špricalo, saj je podob, ki ostajajo v meni po tem, ko sem odkorakala iz DDB, še mnogo.

rostilj_img_0018                                                                          Vir: splet (DDB)