Evangelij tretje postne nedelje je po Janezu in nam spregovori o srečanju med Jezusom in Samarijanko pri vodnjaku. Ves dogodek se osredinja na simboliko vode. Jezus se utrujen usede na rob vodnjaka. Pride neka žena iz Samarije, da bi zajela vodo. Samarija je današnji Nablus in je ena od žariščnih točk v judovsko-palestinskem sporu. Jezus ji pravi: »Daj mi piti«. To je tako, kot da bi v današnjem Nablusu Jud prosil Palestinca, naj mu da piti.
Samarijanka prihaja, da bi zajela vodo, da bi zajela življenje. Ta žena prihaja z vso nesrečo ljubezenskih odnosov, popolnoma skrušena. Moderna eksegeza pravi, da je bil vrč, s katerim je prišla zajemat, pravzaprav žara za pokojne. S tem se še poglobi dramatičnost njene zgodbe: prihaja, da bi zajela življenje z nečim, kar pomeni smrt. To, kar zajema, bo umrlo in ne bo nikoli odžejalo; življenja ne bo nikoli zadržala v sebi, vedno bo iztekalo iz nje. Gre za podobo človeštva po padcu Adama in Eve. In to ženo Kristus prosi: »Daj mi piti«.
Ona odvrne: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, naj ti dam piti.« Jezus ji odvrne: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ‘Daj mi piti,’ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (Jn 4,10).
Zgodi se tako kot na križu. Na križu Jezus pravi: »Žejen sem«, potem pa iz svoje odprte strani izlije vodo na človeštvo in mu da piti. Tudi tukaj pravi »Žejen sem« in na koncu on da ženi piti. Odprtina njegovega vrča je enaka odprtini na njegovi prebodeni strani. S tem je pokazano, da to, kar nam on daje piti, prihaja iz Božjega srca. Kristus daje najbolj dragoceno, kar ima: Kristus daje samega sebe. Tudi s podobo vodnjaka je nakazano, da je vodnjak pravzaprav Kristus. Starozavezni Jakobovi vodnjaki so zasuti s peskom, suhi so in Kristus postane ta vodnjak. S prepletenostjo kamnov vodnjaka in Jezusove obleke je vidno, da je Kristus sam vodnjak oz. izvir, ker iz njegovega osrčja žuborijo reke žive vode.
Ob strani je še pet drugih vrčev, kar prikliče v zavest svatbo v Kani Galilejski. Tako je poudarjena velikonočna in svatbena razsežnost Kristusovega darovanja. Odprta Kristusova stran skupaj s šestimi vrči s poročne svatbe nam kliče v spomin teološko resnico o Cerkvi kot Kristusovi nevesti. Samarijanka je imela že toliko mož, pa vendar ni prišla do resnične ljubezni. Sedaj pa je tukaj resnični Ženin, tisti, ki nas iztrga iz teme in nas združuje z Lučjo življenja. Samarijanka iz svoje mrtvaške žare izliva smrt na Kristusovo roko. Hkrati pa ji Kristus daje vrč svojega srca, svoje krvi, svojega življenja. Gre za izmenjavo, kot so učili cerkveni očetje. Mi dajemo našo ljubezen, ki ni zmožna drugega kot egoistične smrti, prejemamo pa Božjo ljubezen, ki je sposobna preroditi človeka. Mi dajemo svoje čakanje na grob, Gospod pa daje življenje, ki ne mine. Kristus daje življenje, ki ostane. Zato je pomembno, da prihajamo pred Gospoda prav s to svojo mrliško žaro, da nas lahko počasi, z leti, Bog očiščuje in nam daje svojo ljubezen.
Ta podoba mozaika Jezusa in Samarijanke je vzeta iz naše sestrske kapele. Meni osebno ta podoba in simbolika veliko pomenita. Vsak dan, ko imam premišljevanje Božje besede v tej kapeli, določen čas Jezusu izročam vse, kar je v meni pepel ali strup, vse misli, občutke, spomine, besede, ki prinašajo smrt. Prosim ga, naj to iz mene izmije s svojo predragoceno krvjo in naj mi da živo vodo Svetega Duha, naj mi da svoje misli, občutja, spomine in besede, saj je po krstu on naša Glava, kot nas uči sv. Pavel v Pismu Efežanom. Oče namreč hoče »v Kristusu kot glavi osrediniti vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.« (Prim. Ef 1,10).
