Spomin sega nazaj … a občutje še vedno ostaja, močno, kot bi bilo le minuto nazaj. Jezusov klic je prišel tako nepričakovano, da si tega ne bi mogla niti v sanjah predstavljati. Nikoli poprej se  nisem spraševala, kaj človek čuti, ko ga pokliče Bog. Jezusov prvi klic v hoji za njim ni  bil hrupen, niti vsiljiv, bil je tako drugačen in globok, da še danes skoraj vsako vlakence v telesu čuti to otipljivo resničnost, da On je in da je bil to Njegov poseben dotik, ki se je zapisal v meso in duha.

Notranji vzgib srca, ki ga je spremljajo skrivnostno vprašanje, če ne bi bila tudi jaz ena izmed sester (op. od katerih sem ravno odhajala po prvih duhovnih vajah),  je v trenutku prešinilo moje srce. Najprej sem bila presenečena, potem sem vstopila v držo upora in obrambe, da tega ne morem sprejeti, ker se nisem čutila primerek za tovrstni način življenja.

Po spoznanju, da bo Jezus poskrbel tako, kot bo najbolje zame, pa sem pričela  sodelovati z Njegovo voljo. Srce je se začelo ogrevati zanj, da, za Jezusa Kristusa in njegovo ljubezen, ki jo čutim še danes. V Njegovo zvestobi in usmiljenju sem vedno znova najdena.