Prihajam iz na pol tradicionalno verne družine. Kot otrok sem redno obiskovala cerkev, v puberteti pa sem odklanjala prakso, ker je nisem razumela. Počasi sem se s pomočjo prijateljice zopet približala Cerkvi. Postopno me je začelo privlačevati skrivnostno, sveto, božje področje.

Neko jutro (pri osemnajstih letih) sem na poti v cerkev v sebi zaznala skrivnosten glas, ki mi je v srcu govoril, da bi tudi jaz lahko povsem pripadala temu duhovnemu svetu, ki me je pritegoval. Čutila sem, naj bi se dala na razpolago Svetemu. Tega čutenja nisem znala izraziti. Sedaj vem, da me je notranje nagovarjal On, Bog, Jezus Kristus.

Najprej sem skrivnost ohranila zase, nato sem nekaj izjecljala mami, ki me je usmerila k župniku. Sledila je pot preverjanja, iskanje usmeritve. Povezal me je z uršulinkami, ker sem rada delala z otroki. Zame pa je ostal najpomembnejši ta notranji glas in pripadnost Bogu.

Ni toliko važno, kaj delam, ampak komu pripadam. Tako čutim tudi po vseh letih redovnega življenja.

 J.M.A.