Ko se zaprejo vrata razreda, lahko govorim da imam sanjsko službo, ampak samo, ko se zaprejo in sem v razredu s šestindvajsetimi šestletniki … Zahteve vodstva, administracija, naporni sestanki, predolg delavnik …, so pa zadeve, ki so v tej službi nujno in utrujajoče zlo… Ampak, pustimo zdaj senčno plat in se posvetimo sončni. Mojim otrokom.

Rečem jim moji sončki, ker so iskreni, zvedavi, radovedni, razigrani, ker ne poznajo besede negativen, ker so polni energije in življenja, v pravem pomenu besede. Lepo je z njimi in rada jih imam. To je najbolj pomembno. Pomembno je tudi, da imajo radi Jezusa, vsak dan ga obiščemo v kapeli, tam se dogaja marsikaj, tam sem priča preprostosti, ki jo premorejo samo otroci, ko tako lepo prosijo: Jezus, pomagaj mojemu hrčku, ker je zelo prehlajen in se bojim, da bo umrl; pomagaj moji mamici, da bo imela očija bolj rada in ga bo ubogala …, pomagaj nam, da ne bomo jezili s. Katje … Jezus tako postaja naš prijatelj. Postaja tisti, s katerim vse delimo, mu vse povemo. Tudi ko poučujem katerikoli predmet, Ga lahko omenjam, lahko svobodno govorim o Njem. Prav zato mi je na katoliški šoli lepo, da lahko vsak trenutek pričujem, kako dobrega Ženina imam.

Vesela sem, ko s strani otrok pride do mnogih spodbud, tako smo na njihovo željo v postnem času vsak dan zmolili eno desetko rožnega venca. Vesela sem, ko slišim kakšno novo pogruntavščino; na primer to, da sliko Marije, ki stoji kači na glavi razložijo tako, da rečejo, da je najbrž bila kača Marijina najljubša žival, zato je z njo naslikana. Moji otroci se radi pocrkljajo, tako je Jakob preden mi je zlezel v naročje rekel: »Danes se pa še nisva pocrkljala in če to zdaj narediva, boš videla, da bom lepše pisal in bolje računal«.

Naj živi otroški svet, lep je in bogat, vsak dan se naučim kaj novega in zdi se mi, da veliko več prejmem kot dajem.