V cerkvi Sv. Trojice v Ljubljani smo se v nedeljo, 27. 9. 2015 zbrale uršulinke slovenske in avstrijske province. Obhajale smo slovesnost pridružitve avstrijske province slovenski.

Lepo pripravljen obred pridružitve na začetku maše nas je s posebnimi litanijami povedel v zahvaljevanje za prehojeno pot ene in druge province. Vrhovna predstojnica m. Cecilija Wang, ki je za to priložnost prišla v Ljubljano skupaj s svetovalko Ann-Marie Gardiner, je prebrala akt o pridružitvi. Nato smo na ekranu lahko videle obraz vsake avstrijske sestre z imenom. To nam je dalo priložnost, da smo vsako v duhu molitve lahko sprejele. Odslej so uršulinke v Avstriji članice slovenske province. Ohranjajo svojo posebnost, vendar so ena skupnost naše nove province. Imenujejo se skupnost Avstrija.

Po pridružitvenem obredu se je nadaljevala sv. maša, ki jo je z nami daroval ljubljanski pomožni škof g. Franci Šuštar. Somaševala sta še domači župnik g. Dragan Adam in g. Robert Katnik iz Celovca. Ves čas sta se prepletala slovenski in nemški jezik, včasih pa še angleški.

G. škof je v pridigi, ob razlagi berila iz Rutine knjige, pokazal kako daljnosežne so lahko naše male odločitve. Podobno, kot je Rutina odločitev, da ostane s svojo taščo, vodila v to, da je postala člen v rodu, iz katerega se je kasneje rodil Odrešenik, tako se bo lahko mnogo kasneje pokazala rodovitnost tega našega koraka k večji edinosti.

Po slovesni liturgiji smo se zbrale še v dvorani ob obloženi mizi in nazdravile novo nastali provinci. Dosedanja avstrijska provincialka s. Marina Zittera, ki je sedaj tudi predstojnica skupnosti Avstrija, se je zahvalila naši bivši provincialki, s. Mateji Koršič, za skupno hojo po poti priprave tega koraka pridružitve.

Skupni trenutek pa smo izkoristile tudi za godovno voščilo naši novi provincilaki s. Zorici Blagotinšek. Vsaka sestra ji je prinesla cvet z domačega vrta. S. Judita je iz tega sestavila lepo ikebano. Vse je bilo tudi zelo simbolično. Zanimivo je bilo gledati, kako je iz raznovrstnega cvetja nastajalo nekaj lepega. Nekatere vejice je bilo treba obrezati, druge pristriči,… tudi pri graditvi skupnosti se dogaja podobno. Nekatere značajske poteze je treba omiliti, pustiti, da jih Gospod otrebi in nato oblikuje v nekaj lepega. Bogu hvala za vse oblikovanje!